Kako učinkovito zavarovati svoj pravni posel?

V prejšnjih dveh člankih smo predstavili vse bistvene instrumente, ki so najbolj značilni za slovenski trg za zavarovanje pravnega posla. Tokrat pa bomo predstavili instrument, ki je v praksi na žalost manj pogost, vendar pa velja za najzanesljivejšega in je priporočljiv predvsem pri mednarodnih poslih. V mednarodni trgovini se, za razliko od poslovanja znotraj ene države, tako uvozniki, kot izvozniki srečujejo s številnimi tveganji, to je verjetnostjo, da se predvidevanja ne bodo uresničila. Transakcija pri nakupu in prodaji blaga v tujini je bolj zapletena iz več razlogov: razdalje med pogodbenima strankama so večje, med njima so državne meje, ki ovirajo in zaustavljajo pretok blaga, kapitala in delovne sile ter pogosto razmejujejo tudi različne pravne sisteme in poslovne navade. Prodajalec v mednarodni trgovini (izvoznik) je tako izpostavljen tveganju glede nepravočasne ali celo nemogoče izterjave svoje terjatve. Vse bolj razvejani tokovi mednarodne menjave blaga so zahtevali oblikovanje sodobnih plačilnih instrumentov, ki morajo zaščititi interese vpletenih strank. Kupec potrebuje potrditev, da je plačal in da bo dobil pravo blago, prodajalec pa, ker je blago prodal, da bo pravočasno in v celoti dobil plačilo.

Mednarodna bančna in poslovna praksa je v ta namen izoblikovala naslednje osnovne oblike plačil, ki bolj ali manj ščitijo upnika in dolžnika in pri tem ne zavirajo tokov mednarodnega plačilnega prometa:

• plačilo ob naročilu ali predplačilo,

• dobava blaga na odprt račun,

• plačilo v okviru dokumentarnega akreditiva,

• plačilo, zavarovano z bančno garancijo ali s standby akreditivom,

• plačilo v okviru kompenzacijskih aranžmajev.

Vsaka od navedenih vrst plačil ima svoje posebnosti in je povezana z določenim tveganjem. V tej paleti raznovrstnih plačilnih instrumentov pa zavzema dokumentarni akreditiv gotovo najvidnejše mesto, saj je najbolj razširjena in najbolj varna oblika financiranja poslov mednarodne trgovine. Z uvedbo dokumentarnega akreditiva kot plačilnega instrumenta, ki vključuje eno ali več bank, ki uživajo zaupanje pogodbenih strank, je v mednarodnem plačilnem prometu dosežena stabilnost in zaščita pogodbenih interesov obeh strank v poslu. Z njim je zavarovan tako interes kupca, da bo banka, ki je vključena v akreditivni posel, prodajalcu plačala dogovorjeno kupnino šele tedaj, ko bo prodajalec predložil banki vse v akreditivu predpisane dokumente, ki dokazujejo, da je bila pogodbeno dogovorjena količina in kvaliteta blaga odposlana kupcu, prodajalcu pa akreditivna banka zagotavlja varnost, da mu bo kupnina ob predložitvi omenjenih dokumentov tudi zares plačana.

Dokumentarni akreditiv

Dokumentarni akreditiv je plačilni instrument, ki strankam v poslu omogoča varen način plačila ter ustvarja ravnotežje med nasprotnimi interesi kupca in prodajalca. Medtem ko kupec (uvoznik) ne želi plačati kupnine, preden ne dobi blaga v posest in se tedaj na lastne oči prepriča o skladnosti blaga z določili pogodbe, pa prodajalec (izvoznik) ne želi odposlati blaga, vse dokler ne dobi zagotovila, da mu bo dogovorjena kupnina plačana. Dokumentarni akreditiv je v pravni teoriji definiran kot način plačila, pri katerem ena banka (akreditivna banka) po nalogu in za račun kupca iz temeljnega posla (naročitelja, nalogodajalca akreditiva) prevzame obveznost, da bo pod pogoji, določenimi v akreditivu, ter proti predložitvi z akreditivom določenih dokumentov osebi, v korist katere je akreditiv odprt (akreditivnemu upravičencu) izplačala določeni znesek ali pa izplačala, akceptirala ali odkupila predložene menice. V akreditivni posel je torej vključena najmanj ena, običajno pa več bank, ki s svojim strokovnim znanjem, ugledom, razvitim telekomunikacijskim sistemom in mrežo svojih poslovnih korespondentov (bank v tujini) zagotavljajo strankam v akreditivnem poslu zaupanje, da bo kupec plačal kupnino prodajalcu šele tedaj, ko bo banka kot njegov pooblaščenec v akreditivnem poslu imela v posesti dokumente, iz katerih izhaja, da je prodajalec pravočasno in pravilno izpolnil svojo pogodbeno obveznost iz osnovnega posla. Zasluga gre torej predvsem bančnemu sistemu, ki je z vključitvijo akreditivne banke, kot nosilca obveznosti in izvršilca plačila, omogočil nemoteno in sigurno plačilo. Poznamo pa tudi akreditivni kup, med njima pa je bistvena razlika. Za razliko od akreditivnega kupa, ki je prodajna pogodba, v kateri je dogovorjeno plačilo z dokumentarnim akreditivom, je dokumentarni akreditiv bančni posel, s katerim se banka obveže izpolniti prevzeto obveznost za račun naročnika akreditiva – praviloma bo to izplačilo kupnine. Poslovanje z dokumentarnim akreditivom poteka v praksi v najenostavnejši in najbolj običajni obliki na sledeč način. Kupec (uvoznik) sklene s prodajalcem (izvoznikom) kupoprodajno pogodbo, v kateri se dogovorita za plačilo z akreditivom. Na podlagi takšne kupoprodajne pogodbe kupec oziroma drug dolžnik iz pogodbe da banki nalog, naj odpre dokumentarni akreditiv. Banka je dolžna plačati upravičencu ali po njegovi odredbi drugemu upravičencu določen znesek; ali dolžna akceptirati in plačati menico, ki jo je na banko trasiral upravičenec; ali dolžna pooblastiti drugo banko, da izvrši plačilo ali da akceptira in plača menico; ali dolžna pooblastiti drugo banko, da predložene menice ali dokumente odkupi. Tako kupec postane naročnik akreditiva. Kupec zagotovi sredstva, ki predstavljajo kritje, ali pa z banko doseže dogovor, da ga bo kreditirala v višini takšnega kritja. Tako bo banka odprla akreditiv (akreditivna banka) v korist osebe, ki jo naročnik označi kot upravičenca v svojem nalogu (akreditivnega upravičenca). To osebo akreditivna banka obvesti o odprtju akreditiva neposredno ali preko korespondenčne banke v kraju upravičenca (avizirna, sporočilna banka). Prodajalec blaga iz temeljnega posla odpremi blago, transportne dokumente, ki omogočajo razpolaganje z blagom, ter morebitne druge, v akreditivu zahtevane dokumente, pa predloži korespondenčni banki ali neposredno akreditivni banki. Korespondenčna banka pošlje te listine banki kupca (akreditivni banki). Akreditivna banka bo sama ali prek korespondenčne banke pregledala predložene dokumente in če se bodo v celoti ujemali s pogoji akreditiva, bo izplačala akreditivni znesek. V mednarodnih prodajnih poslih pa je pogosto dogovorjeno odloženo plačilo in tedaj banka namesto z izplačilom kupnine v gotovini svojo obveznost izpolni z akceptiranjem ali odkupom menice, ki jo upravičenec predloži hkrati z blagovnimi dokumenti. Prejete dokumente akreditivna banka preda kupcu v uporabo in s tem se ciklus akreditivnega posla zaključi.

Pravna ureditev dokumentarnega akreditiva

ZOR je v posebnem poglavju (XXXVII: Akreditivi, 1072. –1082. člen) urejal le akreditiv kot bančni posel, torej kot razmerje med naročnikom akreditiva in banko. Kljub nekaterim pomanjkljivostim pravne ureditve akreditivov v ZOR, pa novi OZ v prehodnih in končnih določbah (1061. člen) ohranja v veljavi celotno poglavje ZOR, ki se nanaša na akreditive. Prvi trije členi ZOR o akreditivih se nanašajo na akreditive na splošno, preostali členi pa so posvečeni dokumentarnemu akreditivu kot v praksi najpogostejši in potrebam gospodarskega poslovanja najprimernejši obliki. Določbe ZOR določajo akreditiv kot pogodbo med naročnikom in banko, s katero se banka zavezuje, da bo izplačala določeno denarno vsoto, če bodo do določenega časa izpolnjeni pogoji, navedeni v nalogu za akreditiv (prvi odstavek 1072. člena). Dokumentarni akreditiv pa je definiran kot podvrsta akreditiva, pri kateri se pogoji za izplačilo nanašajo na predložitev določenih dokumentov (1075. člen). ZOR opredeljuje tudi dve temeljni načeli, in sicer neodvisnost akreditiva od temeljnega pravnega posla (1074. člen) in zahtevano skrbnost banke pri pregledu dokumentov (1080. člen). Ostale določbe pa se nanašajo na različne vrste dokumentarnega akreditiva: preklicen akreditiv (1078. člen), nepreklicen akreditiv (1079. člen) ter prenosni in deljivi akreditiv (1082. člen). Novi OZ poleg vseh primerov prodaje s posebnimi dogovori iz ZOR, dodaja novo obliko prodaje – akreditivno prodajo. OZ tako za razliko od ZOR posebej ureja razmerje med prodajalcem in kupcem, ki skleneta prodajno pogodbo, v kateri je dogovorjeno plačilo z akreditivom. Edina določba o akreditivni prodaji (527. člen) v glavnih točkah navaja, da je v primeru dogovorjenega plačila z dokumentarnim akreditivom kupec dolžan v primernem roku in na svoje stroške poskrbeti, da prvovrstna banka odpre dokumentarni akreditiv, ki mora biti v skladu s prodajno pogodbo (1. odstavek). V primeru, da kljub pravočasni predložitvi ustreznih dokumentov banka ne odpre dokumentarnega akreditiva ali ne plača zneska, se v razmerju med kupcem in prodajalcem uporabljajo določbe o dolžnikovi zamudi (2. odstavek). Prodajalec ne izgubi pravice zahtevati kupnino, je pa dolžan povrniti kupcu škodo (3. odstavek). Določba 4. odstavka dopušča strankam možnost pogojevanja veljavnosti prodajne pogodbe z odprtjem dokumentarnega akreditiva, 5. odstavek pa vsebuje določbe o stroških v primeru podaljšanja dokumentarnega akreditiva (če je podaljšanje posledica sporazuma strank, nosi vsaka stranka stroške do polovice; če pa je razlog za podaljšanje na strani ene od strank, nosi ta stranka tudi stroške podaljšanja). Pomembno pa je zlasti besedilo zadnjega, 6. odstavka, ki pravi, da ta pravila v ničemer ne posegajo v ureditev akreditiva kot bančnega posla in obratno. S tem je dosežena sočasna in medsebojno dopolnjujoča uporaba ZOR in OZ.

Temeljna načela poslovanja z dokumentarnim akreditivom

Za pravna pravila v zvezi z dokumentarnim akreditivom so značilna naslednja osnovna načela. Brez njih si ni mogoče zamisliti sodobnega akreditivnega posla in veljajo za vse udeležence v akreditivnem poslu, tako za prodajalca kot kupca kot tudi za banko. Načelo inkorporacije pomeni, da se morata pogodbeni stranki v pogodbi dogovoriti za uporabo dokumentarnega akreditiva. Načelo poslovanja z dokumenti in ne z blagom pomeni, da banka izplača upravičencu akreditivni znesek, če v roku izpolni pogoje iz akreditiva. Ti pogoji so vedno dokumentarne narave, upravičenec mora npr. predložiti račun, tovorni list, skladiščnico ali drug dokument. Ti dokumenti tudi izkazujejo, da je upravičenec izpolnil obveznosti iz temeljnega posla, na katerega nanaša dokumentarni akreditiv. Banka preverja, ali je zahtevani dokument predložen in na njegovi podlagi izplača znesek. Načelo avtonomnosti – ločenosti akreditivnih razmerij od temeljnega posla  pomeni, da je dokumentarni akreditiv po svoji naravi ločen od prodajnih in drugih pogodb, na katerih temeljijo, saj banke ne preverjajo teh pogodb in se v njihovo vsebino in izpolnjevanje ne spuščajo, čeprav se akreditiv nanje sklicuje. Banka ni zavezana k izpolnitvi pogodbe oziroma izplačilu iz pogodbe, sklenjene med strankama. Banka preverja le dokumente, ki so pogoj za izplačilo akreditiva in lahko zavrne izplačilo samo takrat, ko pogoji iz akreditiva za izplačilo niso izpolnjeni ali pa so predloženi dokumenti lažni. Podobno je tudi načelo ločenosti notranjih akreditivnih razmerij, ki pomeni, da se s takšnim akreditivom vzpostavijo različna pravna razmerja, ki so ena od druge povsem ločeni. Načelo bančne strogosti temelji na preverjanju pravilnosti zahtevanih dokumentov s strani banke. Upravičenec mora predložiti prav tak dokument, kot je naveden v akreditivu, njegovo ustreznost pa presoja banka, ki mora pri presoji ravnati še posebej skrbno.

Najzanesljivejši instrument zavarovanja plačila

Dokumentarni akreditiv je najpogosteje uporabljena oblika plačila v mednarodni trgovini, saj skuša vzpostaviti ravnotežje med nasprotnimi interesi kupca in prodajalca. Plačilo z dokumentarnim akreditivom ni reden način plačila, zato se morata stranki zanj dogovoriti s posebnim dogovorom v temeljni pogodbi - akreditivno klavzulo. V poslovni praksi so se glede na interese in potrebe strank oblikovale številne vrste akreditivov. V mednarodni poslovni praksi velja dokumentarni akreditiv za najzanesljivejši instrument zavarovanja plačila. Glede na to, da se je izoblikoval v mednarodni poslovni praksi vrsto let ter je pravzaprav produkt prakse in ne zakonodajalca, je razumljivo, da je trend povpraševanja in uporabe tega instrumenta v svetu vedno večji. Prav tako ni zanemarljivo, da velja za enega najvarnejših instrumentov. Zato ni videti razlogov za njegovo manjšo pomembnost tudi na slovenskem trgu.