Nova Uredba o odpadkih

Vlada Republike Slovenije je 15. 12. 2011  sprejela Uredbo o odpadkih (v nadaljevanju: uredba), s katero se v slovenski pravni red prenaša glavni del Direktive 2008/98/ES o odpadkih. Nekatere določbe navedene direktive so bile v slovenski pravni red že prenesene z Zakonom o varstvu okolja, manjši del določb direktive, ki se nanašajo na ravnanje z biološkimi odpadki in odpadnimi olji je bil prenesen z Uredbo o ravnanju z biološko razgradljivimi kuhinjskimi odpadki in zelenim vrtnim odpadom, nekatere pa bodo še prenesene v novo Uredbo o odpadnih oljih.  

Uredba določa pravila ravnanja in druge pogoje za preprečevanje ali zmanjševanje škodljivih vplivov nastajanja odpadkov in ravnanja z njimi ter zmanjševanje celotnega vpliva uporabe naravnih virov in izboljšanje učinkovitosti uporabe naravnih virov. Uredba, kot že rečeno, uvaja nov pristop glede ravnanja z odpadki, ki je osredotočen na preprečevanje nastajanja odpadkov. Ena od novosti je tako program preprečevanja nastajanja odpadkov, ki se bo pripravil kot operativni program. Poleg tega programa je določena tudi priprava programa ravnanja z odpadki, ki je v skladu z zakonom eno od obveznih okoljskih izhodišč, na podlagi katerih se pripravljajo in celovito presojajo plani, programi, načrti in drugi akti na celi vrsti razvojnih področij. Uredba o odpadkih se uporablja od 31. 12. 2011 dalje.  

Novi pojmi v uredbi:      

• stranski proizvod in prenehanje statusa odpadka

Uredba vsebuje nove določbe o stranskem proizvodu in prenehanju statusa odpadka. Imetnik lahko ravna z ostankom proizvodnje kot s stranskim proizvodom, če so izpolnjeni predpisani pogoji (nadaljnja uporaba ostanka proizvodnje je zagotovljena, ostanek proizvodnje se lahko neposredno uporabi brez kakršne koli nadaljnje obdelave, razen običajnih industrijskih postopkov, ostanek proizvodnje nastaja kot sestavni del proizvodnega procesa in ostanek proizvodnje izpolnjuje zahteve, določene za uporabo take snovi ali predmeta s predpisi, ki urejajo proizvode ter varstvo okolja in varovanje človekovega zdravja, njegova nadaljnja uporaba pa ne bo škodljivo vplivala na okolje in človekovo zdravje.) Odpadki prenehajo biti odpadki šele po izvedeni predelavi v proizvode, materiale ali snovi za uporabo v prvotni ali drug namen ali pridobivanje energije. Tako morajo biti končani vsi postopki mehanske obdelave, kot so rezanje, drobljenje, čiščenje in odstranjevanje škodljivih snovi, ki so potrebni za pripravo odpadne kovine za končno uporabo v jeklarnah ali livarnah, da lahko odpadna kovina izgubi status odpadka.  Za pridobitev čiste odpadne kovine, ki izpolnjuje merila za prenehanje statusa odpadka, je treba, na primer, razstaviti stare avtomobile, odstraniti tekočine in nevarne spojine ter obdelati kovinske dele.  

Pomembnejše določbe iz uredbe:

• 5-stopenjska hierarhija ravnanja z odpadki

Uredba uvaja 5-stopenjsko hierarhijo ravnanja z odpadki, ki se upošteva kot prednostni vrstni red pri nastajanju odpadkov in ravnanju z njimi, upoštevati pa jo morajo tudi podjetja:

a)    preprečevanje nastajanja odpadkov:

V skladu z novo definicijo preprečevanje nastajanja odpadkov zajema ukrepe, sprejete preden snov, material ali proizvod postane odpadek, ki zmanjšajo količino odpadkov, vključno s ponovno uporabo proizvodov ali podaljšanjem življenjske dobe proizvodov.

b) priprava za ponovno uporabo:

Priprava za ponovno uporabo šteje kot postopek preverjanja, čiščenja ali popravila, s katerim se proizvod ali njegov sestavni del, ki je postal odpadek, pripravi za ponovno uporabo brez kakršne koli druge predobdelave.

c) recikliranje:

Recikliranje so postopki predelave, pri katerem se odpadne snovi ponovno predelajo v proizvode, materiale ali snovi za prvotni namen ali druge namene. Sem sodi predelava organskih snovi (npr. kompostiranje), ne sodi pa energetska predelava in ponovna predelava v materiale, ki se bodo uporabili kot gorivo ali za zasipanje.

d) druga predelava, npr. energetska predelava, in

e) odstranjevanje.  

• ločeno zbiranje odpadkov iz papirja, kovine, plastike in stekla:

Uredba po novem tudi določa, da je treba vzpostaviti ločeno zbiranje vsaj za štiri tokove odpadke iz papirja, kovine, plastike in stekla, z namenom doseganja okoljskih ciljev predpisanih v direktivi. V uredbi so določeni okoljski cilji, ki jih brez učinkovitega ločenega zbiranja ni mogoče doseči:

a)         do leta 2020 se priprava za ponovno uporabo ter recikliranje najmanj odpadnega papirja, kovin, plastike in stekla iz gospodinjstev ter po možnosti iz drugih virov, če so ti tokovi odpadkov podobni odpadkom iz gospodinjstev, povečajo na najmanj 50 % skupne teže,

b)         do leta 2020 se priprava za ponovno uporabo, recikliranje in materialna predelava, vključno z zasipanjem z uporabo odpadkov za nadomestitev drugih materialov, nenevarnih gradbenih odpadkov, povečajo na najmanj 70 % skupne teže. Za dosego tega cilj se ne upoštevata zemljina in kamenje (17 05 04).        

• predelava in odstranjevanje odpadkov:

Na novo sta definirana predelava in odstranjevanje odpadkov. Za opredelitev predelave je ključna nadomestitev virov. Novost, ki jo prinaša Uredba je, da se energetsko učinkovit sežig odpadkov šteje za postopek predelave, kadar so izpolnjena določena merila energetske učinkovitosti. Do sedaj so se namreč vse sežigalnice odpadkov uvrščale med naprave za odstranjevanje odpadkov. Ker pa je za opredelitev predelave ključna nadomestitev virov, se lahko na podlagi kriterija energetske učinkovitosti tudi sežigalnice trdnih komunalnih odpadkov uvršajo med naprave za predelavo odpadkov. Odstranjevanje je opredeljeno kot katerikoli postopek, ki ni predelava, tudi, če je sekundarna posledica postopka pridobivanje snovi/energije.  

• obveznost izvirnega povzročitelja odpadkov:

Izvirni povzročitelj odpadkov ali drug imetnik mora zagotoviti, da se v celoti izvede predelava ali odstranjevanje odpadkov tudi v primeru, ko odpadke odda v obdelavo in nosi odgovornost za odpadek dokler le ta ni ustrezno obdelan. Dokazilo o oddaji odpadka je izpolnjen in potrjen evidenčni list ali transportna listina če gre za pošiljke odpadkov po Uredbi o pošiljkah odpadkov.  

• manj evidenc v primeru nastajanja nenevarnih odpadkov do 10 ton:

Uredba ne uvaja novih obveznosti za povzročitelje odpadkov. Z namenom administrativnega razbremenjevanja zlati  malih podjetij je uvedena novost pri  obveznem vodenju evidenc o nastajanju odpadkov in ravnanju za tiste povzročitelje odpadkov, ki so pravne osebe ali samostojni podjetniki posamezniki, pri katerih zaradi dejavnosti nastajajo nevarni odpadki ali več kot 10 ton vseh odpadkov. Prejšnja ureditev pa je za razliko od nove ureditve predpisovala obveznost vodenja evidenc za vse povzročitelje  odpadkov, ne glede na nastale letne količine in vrsto odpadka.  

• letno poročanje na Agencijo RS za okolje:

Uredba uvaja tudi novost pri obveznostih glede poročanja o nastalih odpadkih, saj po novi ureditvi velja, da poročajo tudi povzročitelji odpadkov, ki imajo več kot deset zaposlenih in povzročitelji, pri katerih v koledarskem letu nastane več kot 5 kg nevarnih odpadkov ali 10 ton ostalih odpadkov.  

• informacijski sistem o ravnanju z odpadki:

Do začetka leta 2013 bo vzpostavljen tudi informacijski sistem o ravnanju z odpadki, za elektronsko podporo pri spremljanju pošiljk odpadkov z evidenčnimi listi in pri predpisanem letnem poročanju oseb, ki ravnajo z odpadki. Njegova vzpostavitev naj bi uporabnikom olajšala administrativna opravila, povezana z oddajanjem in prevzemanjem odpadkov v obdelavo in letnim poročanjem o nastalih, zbranih in obdelanih odpadkih. Evidenčni listi naj bi se tako po novem izpolnjevali z uporabo informacijskega sistema. Predpis sicer določa, da je evidenčni list veljaven takrat, ko ga s svojim elektronskim podpisom potrdi izvirni povzročitelj odpadkov ali drug imetnik odpadkov, zbiralec ali izvajalec obdelave, če odpadke prevzema izvajalec obdelave  ali trgovec, na novo pa določa, da mora kopijo izpolnjenega evidenčnega lista pred pričetkom prevoza nevarnih odpadkov  podpisati tudi prevoznik. V kolikor izvirni povzročitelj ali drug imetnik odpadkov ni registriran kot uporabnik informacijskega sistema, lahko evidenčni list v njegovem imenu izpolni in elektronsko podpiše zbiralec ali izvajalec obdelave odpadkov, če ga je za to pisno pooblastil.  

• načrt gospodarjenja z odpadki:

Glede same vsebine načrta ni nobenih sprememb v primerjavi s prejšnjo ureditvijo, na novo pa je predpisan letni pregled načrta ter ustrezni popravki in dopolnitve.

• obveznosti zbiralca odpadkov:

Novost v načrtu zbiranja odpadkov, katerega mora zbiralec predložiti vlogi za vpis v seznam zbiralcev odpadkov, je program usposabljanja zaposlenih za delo z nevarnimi odpadki, če gre za zbiranje nevarnih odpadkov. V načrtu je po novem potrebno navesti tudi način zbiranja in spremljanja toka odpadkov.  

• okoljevarstveno dovoljenje za obdelavo odpadkov:

Glede okoljevarstvenega dovoljenja za predelavo ali odstranjevanje odpadkov ni bistvenih sprememb iz prejšnje ureditve, uporabno dovoljenje za napravo za obdelavo odpadkov pa po novem ni več pogoj za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za predelavo ali odstranjevanje odpadkov. Novost je določilo, da izvajalec obdelave lahko začne obdelovati odpadke z dnem, ko je v skladu z ZVO dovoljeno obratovanje naprave. Prav tako je novost, da se v okoljevarstvenih dovoljenjih določajo skupne dovoljene količine obdelave vseh odpadkov ter vseh nevarnih odpadkov.  

• obveznost prevoznika odpadkov:

Prevoznik lahko prevaža odpadke, če je vpisan v evidenco prevoznikov odpadkov, ki jo vodi ministrstvo v okviru evidence oseb, ki imajo potrdila za opravljanje dejavnosti varstva okolja. Novost pri prevozu odpadkov je, da mora prevoznik zagotoviti dostavo odpadkov prevzemniku v skladu s podatki iz evidenčnega lista. Prevoznik mora tudi voditi evidenco o opravljenih prevozih odpadkov v obliki izpolnjenih in potrjenih evidenčnih listov, urejenih v časovnem zaporedju.  

• obveznost trgovca in posrednika:

Trgovec ali posrednik mora biti vpisan v evidenco trgovcev in posrednikov, pogoji vpisa v novem predpisu ostajajo enaki. Novo pa je določilo o obveznem vodenju evidenc v zvezi s trgovanjem z odpadki  in evidence o posredovanju pri zagotavljanju obdelave odpadkov, kar je preneseno iz Direktive o odpadkih.  

Pravila ravnanja in drugi pogoji za preprečevanje ali zmanjševanje škodljivih vplivov nastajanja odpadkov in ravnanja z njimi iz Uredbe o odpadkih se uporabljajo za vse odpadke, razen če s posebnim predpisom za posamezno vrsto odpadka ali tok odpadkov ni drugače predpisano.