Slovensko čevljarstvo: »Preživeli bomo! Upamo.«

7. januar 2013

Trenutne razmere na trgu čevljarjem niso všeč, a se jim bolj ali manj uspešno uspejo prilagajati. Najmanj jim gre na roko konkurenca s cenenimi izdelki in šibka kupna moč Slovencev.


Slovensko čevljarstvo se je v tem času znašlo v nezavidljivem položaju. Konkurenca, ki bi ji včasih težko rekli zdrava, je s ponudbo poceni čevljev zelo močna. Katalogi obljubljajo marsikaj in največkrat je cena tista, ki odloča o nakupu obutve. Ljudje ne razmišljajo o kakovosti materialov, izdelave in izdelka v celoti. Ključna je cena. Zato tudi čevljarji težko zagovarjajo ceno svojih izdelkov, ki so narejeni kakovostno in iz kakovostnih materialov.


»Razmerja so se porušila. Nekatere stvari so tako poceni, da ne moreš verjeti, da nekdo lahko naredi izdelek za to ceno,« se čudi Vladimir Vodeb, čevljarski mojster iz Ljubljane.


Ljudje nimajo denarja

»Število strank, ki si privošči dobre čevlje, se je zmanjšalo,« pravi Vodeb in pojasni: »Če so znižali plače zaposlenim v javni upravi, so znižali tudi naš dohodek in dohodek vseh v storitvenih dejavnostih. Nam posel teče, če imajo ljudje okrog nas denar.«


Glede na to, da mora marsikdo gledati na vsak evro, se poceni čevlji sicer dobro prodajajo, vprašanje pa je, koliko škode lahko taki čevlji naredijo nogam. Včasih pa vendarle že preprost razmislek odloči v prid domače in kakovostne obutve. Kakovost, nenazadnje tudi garancija za dolgo in udobno uporabo čevljev, vsekakor odtehta nekoliko višjo ceno. Kako pa pripraviti ljudi do tega, da razmišljajo o tem? Vladimir Vodeb pravi, da je potrebno čut za to privzgojiti otrokom že zelo zgodaj. Naučiti jih je treba, da gre pri domačih izdelkih za kakovost, hkrati pa je treba tudi spodbuditi zavedanje, da s potrošnjo domačih izdelkov zagotavljamo tudi delo in preživetje domačim ljudem in podjetjem. Na vseh področjih, ne le takrat, ko gre za čevlje.


Materiali iz tujine


Nekaj čevljarjev in druge obrtnike, ki za svoje delo potrebujejo usnje, v Sloveniji imamo, nimamo pa domačega materiala, ki bi ga ti obrtniki obdelovali. Zato ga je treba uvoziti, kar seveda poveča stroške. Pri tem se vsak znajde po svoje. Največ materiala pripeljejo iz Italije, kjer je veliko izbire, hkrati pa je cenejši kot na primer v Nemčiji in še bližje je, kot pravijo.


Znanje je, šole pa ni


Včasih so se čevljarji šolali na Srednji tekstilni, obutveni in gumarski šoli v Kranju. Zadnja generacija čevljarjev je šolanje končala pred približno petnajstimi leti, zato je razen izobraževanja v tujini edina možnost, da se umetnosti izdelovanja čevljev mladi naučijo v čevljarskih delavnicah. In tako tudi je, vsak izuči delavca zase, glede na svoje potrebe. Mladi vidijo prihodnost v tem poklicu le, če imajo možnosti za nadaljevanje družinske obrti, sicer se za ta poklic ne odločajo.


Težave s kadrom nekateri rešujejo tudi s prekvalifikacijami, vendar pa za to tudi ni primeren vsak. Predpogoj so določene ročne spretnosti, gre pa seveda za daljši proces. »Mi imamo predloge in ideje, kako bi si organizirali izobraževanje kadrov, ki jih potrebujemo v delavnicah, vendar pa bi za to rabili tudi odločitve na višjih ravneh. Predvsem pa bi morali tisti, ki odločajo, imeti občutek za poklice, kot je naš in vizijo. Ne pa da vsak, ki dobi metlo v roke, pometa po svoje,« je kritičen Vodeb.


Čevljarja bi tudi najeli


Marsikdo se ne odloči izobraževati in zaposliti, ker ni dovolj dela. Poleg tega pa nekdo, ki izobražuje, želi za to neko povračilo. Če bi bilo to nekako ovrednoteno in urejeno na višji ravni, bi bili čevljarji zainteresirani, da bi izobraževali tudi za druge.


Za čevljarje bi bilo to zelo dobrodošlo, ker bi tako na trgu dobili nekaj ljudi, ki bi bili uporabni tudi za posamezne projekte. Vladimir Vodeb: »Če dobiš delo, ga moraš narediti. Včasih bi pri tem rabil pomoč, pa je ne moreš najeti za krajše obdobje, tudi takrat ne, če bi bilo na trgu dovolj ljudi z ustreznim znanjem.«


So tudi poslovni partnerji


Znotraj sekcije predelovalcev kož vlada kolegialno vzdušje, ne glede na to, kaj posamezen član naredi iz usnja. Poleg čevljarjev so namreč v sekciji združeni še strojarji, izdelovalci usnjene galanterije, usnjenih oblačil in krznarji. Nemalokrat se tako zgodi, da se med sabo dopolnjujejo in tudi poslovno sodelujejo. Prepričani so namreč, da bodo preživeli in ohranili dejavnost in podjetja edino tako, da si bodo med sabo pomagali. »Zdrava konkurenca mora biti, v poslovnem sodelovanju pa je tudi veliko dobrega. Res pa je, da mora biti za to obojestranski interes,« je povedal Vodeb, ki pa ni prav optimističen glede dejavnosti v prihodnje, upanje pa vseeno goji še naprej: »Smo na nekem robu onkraj katerega ni nič. Vse je odvisno od denarja. Če ne bo denarja, ne bo povpraševanja, ne bomo imeli dela, ne bomo rabili kadra, ne bo potrebe po izobraževanju. Upam sicer, da bomo preživeli. Namen imamo.«

 

Šolanje najbližje v Avstriji  

Ker v Sloveniji ni mogoče pridobiti osnovne formalne izobrazbe za čevljarja, bo morda komu zanimivo, da Strokovna poklicna šola (Fach Berufsschule) Špitalu ob Dravi v Avstriji med drugim izobražuje tudi čevljarje. Izvajajo različne tečaje s tega področja, za ortopedske čevljarje pa šolanje traja dve leti in pol. V tem času spoznajo anatomijo stopal, deformacije stopal, meritve stopal, naučijo se izdelati ortopedsko obutev, pridobijo pa tudi podjetniška znanja. Praktično znanje in izkušnje dijaki nabirajo v podjetjih, ki se ukvarjajo z izdelavo ortopedskih pripomočkov.    

 

Znanje prenašajo tudi mojstri  

Priučeni čevljarji pa doma lahko svoje znanje formalizirajo z mojstrskim izpitom. Tega namreč lahko opravljajo vsi s katerokoli poklicno izobrazbo, vendar pa morajo pred tem imeti že nekajletne delovne izkušnje v poklicu, za katerega želijo opravljati mojstrski izpit. Poleg tega, da z mojstrskim izpitom posameznik pridobi srednjo strokovno izobrazbo, lahko tudi izobražuje. In glede na to, da so »usnjarski« poklici deficitarni, je po mnenju mnogih prenašanje znanja na prihodnje generacije obveza in ne le možnost, ki jo ima mojster.  V Sloveniji imamo štirinajst čevljarskih mojstrov. Poleg njih pa je še nekaj drugih mojstrov, ki znajo z usnjem; štirje mojstri za usnjeno galanterijo, trije mojstri izdelovalci krznenih oblačil in dva mojstra za usnjena oblačila.  

 

O sekciji predelovalcev kož  

V sekciji so poleg čevljarjev združeni še usnjarji, izdelovalci usnjene galanterije in usnjenih oblačil ter krznarji. Sekcija si prizadeva za čim boljše pogoje, v katerih morajo poslovati njeni člani. V ta namen spremlja zakonodajo in pripravlja predloge potrebnih sprememb, s strokovnimi srečanji skrbi za dodatno izobraževanje in spodbuja dobre poslovne običaje. Z različnimi promocijskimi aktivnostmi skrbi tudi za prepoznavnost svojih članov na trgu. Predelovalci kož tako običajno skupaj s tekstilci sodelujejo na sejemskih prireditvah, samostojno pa že nekaj let zapored v Manziolijevi palači v Izoli pripravljajo razstavo svojih  izdelkov. Zadnja leta sekcijo vodi Miran Irman, članom pa je na OZS v pomoč sekretarka sekcije Mateja Loparnik Učakar.


Eva Mihelič

nazaj na vse novice