Spremembe v gospodarstvu, zaostrena konkurenca, nasičenost domačega trga, potreba po širitvi in zagotavljanju rasti so samo nekateri izmed razlogov, zaradi katerih morajo mala in srednje velika podjetja intenzivno razmišljati o možnostih delovanja tudi zunaj meja Slovenije.

Strateško naravnani, dolgoročni projekti internacionalizacije so zahtevni praktično z vseh vidikov - s seboj prinašajo tveganje in stroške, oboje pa neposredno vpliva na poslovne rezultate matičnega podjetja. Prav zaradi tega je ključnega pomena, da so projekti, vezani na mednarodno poslovanje, temeljito premišljeni ter kvalitetno načrtovani, vodeni in nadzorovani. Vse to pa zahteva veliko vložkov in strokovnega ter tudi povsem specifičnega znanja. In prav to je velikokrat vzrok težav. Problem teh podjetij namreč ni v strokovnem znanju, potrebnem za izdelavo dobrih izdelkov ali nudenje storitev - tega je v mnogih malih in srednje velikih podjetjih več kot dovolj - problemi nastanejo v povezavi z znanji, ki so potrebna za temeljito analiziranje, načrtovanje, vodenje in kontrolo delovanja, skratka, na področju obvladovanja poslovnih funkcij podjetja. S temi težavami se slovenska mala in srednje velika podjetja soočajo že na domačem trgu in seveda so takšne težave v povezavi z delovanjem na tujem trgu še bistveno večje in pogosto celo usodne.

Z internacionalizacijo poslovanja v najbolj preprosti obliki označujemo vsako (izvozno) dejavnost podjetij na tujih trgih. Vendar mednarodno poslovanje (internacionalizacija) ni samo izvoz izdelkov in storitev v klasični obliki, temveč je primarno vezana na način in obliko delovanja podjetij na tujih trgih. Razlogi, zaradi katerih se mala in srednje velika podjetja odločijo za prve poskuse delovanja na tujih trgih, so zelo različni. V osnovi jih lahko razdelimo na zunanje in notranje (prikazani so v tabeli 1).

Tabela 1: Nekateri razlogi za odločanje o internacionalizaciji

ZUNANJI RAZLOGI	NOTRANJI RAZLOGI
Gospodarsko-politično okolje v domači in ciljni državi (pravni in davčni vidiki, podporno okolje, ekološke zahteve in omejitve, državna razvojna naravnanost…), značilnosti domačega in ciljnega trga (velikost, zasičenost, konkurenca, stopnja internacionaliziranosti…), druge značilnosti posamezne dejavnosti (sedanje stanje in pričakovani trendi, specifične značilnosti).	Stagnacija in onemogočanje nadaljnje rasti podjetja, velikost in resursi podjetja, strategija razvoja in zagotavljanja nadaljnje rasti podjetja, domače in mednarodne izkušnje in interesi podjetja oziroma podjetnikov, formalne in neformalne povezave ter poznanstva, druge priložnosti, tudi naključne.

Pri odločanju za delovanje na tujih trgih so mala in srednje velika podjetja v precej drugačnem položaju kot velika podjetja in korporacije. Zaradi pogosto omejenih dostopov do različnih virov (finančni, človeški, raziskave in razvoj itd.) in težav, povezanih z dostopom in preverjanjem ustreznih podatkov (trg, trženje in prodaja, druge značilnosti), mala in srednje velika podjetja namreč nimajo možnosti zagona celovitega poslovanja na mednarodni ali globalni ravni, kot je to običajno za velika podjetja. Prav zato veliko teh podjetij ni primernih oziroma ustrezno velikih, da bi lahko resneje delovala na mednarodni ravni. Podjetja, ki že v osnovi niso dovolj velika in imajo v povezavi s tem tudi zelo omejen dostop do potrebnih resursov, predvsem kadrovskih in finančnih, ter ne ustvarjajo dovolj dobička, ki je eden izmed nujnih pogojev za zagotavljanje potrebnih lastnih sredstev pri izvajanju projekta delovanja na tujih trgih), ne morejo računati na uspešno delovanje v tujini.

Splošne značilnosti podjetij, ki so primerna za pripravo projekta internacionalizacije, so predvsem: da je podjetje v fazi ustrezno velike rasti ali v fazi zrelosti; da je finančno stabilno; da je prepoznavno in uveljavljeno na domačem trgu; da ima jasno prepoznano priložnost na tujem trgu; da razpolaga oziroma ima realne možnosti dostopa do potrebnih resursov (finance, ljudje, razvoj, povezave, drugi resursi). Seveda tukaj mislimo na izvedbo internacionalizacije kot celostnega, strateško naravnanega projekta in ne na posamezne, občasne posle s tujino, ki jih lahko izvede praktično vsako, tudi zelo majhno (mikro) podjetje.

Kadar govorimo o strateško naravnanem dolgoročnem projektu delovanja na tujih trgih, ki naj bi zagotavljal dolgoročno rast in uspešnost poslovanja, moramo razmisliti predvsem o dejavnikih, ki so nujni za uspešno delovanje. Ti dejavniki so v osnovi vezani predvsem na velikost podjetja, kvalitetno poslovanje, doseganje določenih poslovnih rezultatov, ustvarjanje zadostne dodane vrednosti in dobička ter realno možnost izvedbe projekta internacionalizacije, ki je že sam po sebi zelo zahteven in prinaša določeno stopnjo tveganja, hkrati pa bo zaradi potrebnih vlaganj zelo verjetno, vsaj v začetni fazi, vplival na poslabšanje rezultatov matičnega podjetja.

Odločitev, na kakšen način bo podjetje izvedlo projekt internacionalizacije, je odvisna predvsem od zmožnosti podjetja, strateške usmerjenosti in zastavljenih ciljev, dejavnosti in načina opravljanja le-te, ciljnega trga ter drugih motivov, na podlagi katerih so se v podjetju sploh odločili izvesti tak projekt. Vendar pa na splošno velja, da se podjetja ob upoštevanju zgoraj naštetega odločajo za postopen potek izvajanja internacionalizacije in izberejo obliko vstopa na tuji trg, ki jim najbolj ustreza predvsem z vidika stroškov, obvladovanja tveganja ter možnosti nadzorovanja in upravljanja dejavnosti (podjetja) v tujini.

V osnovi ločimo tri oblike izvedbe: izvozna oblika, pri kateri so temeljne značilnosti nizek nadzor, relativno majhno tveganje in visoka fleksibilnost; pogodbene oblike, kjer sta temeljni značilnosti deljeno tveganje in nazor v povezavi z deljenim lastništvom; in investicijske oblike, kjer sta temeljni značilnosti visoka stopnja nadzora in tveganja ter nizka fleksibilnost. Stopnja vključevanja in zahtevnosti se povečuje sorazmerno s kompleksnostjo izbrane oblike in s tem povezano zahtevnostjo obvladovanja poslovnih funkcij. Mala in srednje velika podjetja se zaradi že naštetih omejitev poslužujejo predvsem raznih načinov izvoza, poslovanja preko potnikov ali zastopnikov, pozneje in v manjši meri pa tudi oblike skupnih vlaganj, pri katerih z lokalnim partnerjem ustanovijo mešana podjetja. Večinoma je to tudi končna pravnoorganizacijska oblika, ki jo uporabljajo mala in srednje velika podjetja, saj nudi optimalno kombinacijo vlaganja, nadzora, porazdelitve tveganja in načina vodenja ter upravljanja podjetja.

Kot vsaka pomembna poslovna odločitev, se tudi razmišljanje o internacionalizaciji začne s temeljitim razmislekom, predpripravo, analiziranjem in načrtovanjem, saj je lahko slabo izpeljan projekt vzrok velikih težav, zaradi katerih lahko podjetje v najslabšem primeru tudi propade.

Šola internacionalizacije Aprila se bo začela šola Odkrijte svoje možnosti prodora na tuje trge, ki jo pripravlja Izobraževalni center OZS in na kateri boste v 60-urnem izobraževanju izvedeli vse o tem, kako se lotiti internacionalizacije poslovanja. Vodil jo bo avtor našega članka Marko Rajter, sodelovali pa bodo tudi drugi priznani strokovnjaki.

Avtor: Marko Rajter, spec. posl., dipl. ekon.