Postanite član OZS Izjemne ugodnosti, svetovanje, poslovna podpora ...

50 let OZS

Letos mineva 50 let od ustanovitve Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije. 7. decembra 1969 je dvanajst združenj obrtnikov z območij Celja, Cerknice, Jesenic, Kopra, Kranja, Ljubljane, Ljutomera, Murske Sobote, Novega mesta, Radovljice, Tržiča, društvo posavskih obrtnikov iz Krškega in društvo avtoprevoznikov iz Maribora ustanovilo Zvezo združenj samostojnih obrtnikov Slovenije, ki je predhodnica današnje Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije. Prostovoljno so se združili, da bi se njihov glas slišal dlje in glasneje. Cilj organizacije pa ostaja že pol stoletja enak – na vse možne načine pomagati obrtnikom, da bi ti lažje živeli in delali.

Jubilej smo obeležili skoraj natanko na obletnico tega dogodka. V okviru slovesnosti, ki je potekala 5. decembra v Grand hotelu Union v Ljubljani, smo podelili prestižni priznanji Obrtnik leta 2019 in Podjetnik leta 2019. Častni pokrovitelj dogodka, na katerem smo razglasili tudi najstarejšega obrtnika leta ter podelili mojstrske diplome, pa je bil predsednik RS Borut Pahor.
 

več o dogodku     

 

Glavne naloge zbornice

Zastopamo

forumZastopanje interesov članov v partnerskem dialogu z državo je ena od osnovnih nalog Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije. Iz potrebe po organizirani in enotni komunikaciji z oblastjo so se obrtniki leta 1969 sploh povezali in ustanovili stanovsko organizacijo. Združeni so vsa leta veliko lažje in bolj učinkovito sooblikovali zakonodajo za področje obrti, obrtniška organizacija pa je postala upoštevan sogovornik oblasti.

Opogumljena s tistim, kar je videla na Bavarskem, zbornica že od leta 1991 vsako leto izda Zahteve slovenske obrti in podjetništva ter jih javnosti, vladi in parlamentu predstavi na Forumu obrti in podjetništva. S prvo brošuro zbranih zahtev je močno razburkala slovensko politiko in javnost, saj je prvič v povojni zgodovini odločno in javno stopila pred oblast s celim svežnjem svojih zahtev. V brošuri z naslovom »Zahteve slovenske obrti vladi in skupščini Republike Slovenije« so bili na 40 straneh zbrani in analizirani vsi obrtniški problemi (bilo jih je nekaj deset), obrtna zbornica pa je zanje predlagala tudi konkretne rešitve. Na takšen način najbolj pereče probleme obrti in podjetništva zbornica predstavlja še danes. 50 let zahteve

Oblast je obrtniške zahteve upoštevala v večji ali manjši meri ter jih, tudi glede na druge interesne skupine, vključevala v zakonodajo. Zadnja leta – najverjetneje na to vplivajo tudi splošne razmere v državi – je število realiziranih zahtev nekoliko nižje kot pred leti. Kljub temu to ne ustavi obrtnikov in podjetnikov, ki še vedno z enakim žarom kot prej opozarjajo na težave in nesmisle ter predlagajo rešitve in izboljšave.

V interesu članov OZS aktivno sodeluje tudi v socialnem dialogu (na državni, regionalni in lokalni ravni) in pri oblikovanju zakonov in drugih predpisov, ki se nanašajo na delo obrtnikov in podjetnikov. Z vlado in sindikati sodeluje v Ekonomsko-socialnem svetu, kateremu letos po več kot desetih letih spet predseduje predsednik OZS. Ena od pomembnih nalog OZS je tudi zastopanje interesov slovenske obrti in podjetništva na evropski ravni. 

Tudi na področju zastopanja delodajalcev nasproti državi in sindikatom oziroma pri kolektivnem dogovarjanju je obrtna zbornica za svoje člane v teh letih dosegla kar precej ugodnosti. Leta 1994 je pripravila vse potrebno za ustanovitev posebnega združenja delodajalcev obrti, gostinstva, intelektualnih dejavnosti, trgovine, turizma in avtoprevozništva (OGISTTA). Ustanovljeno je bilo na začetku leta 1994, čez tri leta pa se je preoblikovalo v Združenje delodajalcev obrtnih dejavnosti Slovenije. Poslanstvo združenja je ostalo nespremenjeno – v dialogu z vlado in sindikati odločno zastopati interese svojih članov iz vrst obrtnikov. Ti interesi pa so jasni: olajšati poslovanje delodajalcev v obrti, ki jim pogosto prezahtevne obveznosti do zaposlenih jemljejo konkurenčno sposobnost!

 

Svetujemo

Svetovalni center OZS je moderen in strokoven servis za mikro, mala in srednje velika podjetja. Svetovalci s podjetniškim svetovanjem pomagajo tistim, ki šele vstopajo v svet obrti in podjetništva, pozneje pa jim pomagajo s svetovanji s področja gospodarskega in civilnega prava, davkov, plač, računovodstva in knjigovodstva, delovnega prava in prava socialne varnosti, financiranja in pridobivanja ugodnih finančnih virov preko javnih razpisov, tehnične zakonodaje, standardov in sistemov vodenja, varstva okolja, varnosti in zdravja pri delu ter internacionalizacije in vstopa na tuje trge. Podjetjem poleg osnovnega svetovanja po posameznih področjih zagotavljajo tudi celovite svetovalne produkte ter tako hitro in strokovno odgovarjajo na želje in potrebe podjetij.

Svetovalci OZS na leto opravijo vsaj 16.000 individualnih svetovanj (skupaj z 62 območnimi obrtno-podjetniškimi 50 let svetovaleczbornicami pa še bistveno več). Pri vsakodnevnem razreševanju obrtniških in podjetniških problemov so si nabrali bogato strokovno in predvsem praktično znanje, ki ga ponujajo v obliki individualnih svetovanj, Obrtnikovega Svetovalca (priloge revije Obrtnik podjetnik), v obliki številnih seminarjev, ki jih pripravlja obrtno-podjetniški zbornični sistem, zadnja leta pa s svetovanji sodelujejo tudi v okviru predstavitve zborničnih dejavnosti na različnih sejemskih in drugih promocijskih prireditvah.

50 let eenSvetovalni center OZS je tudi del Evropske podjetniške mreže za podporo podjetjem (EEN – Enterprise Europe Network), preko katere zagotavlja informacije in nasvete o priložnostih evropskega trga, evropski zakonodaji ter mednarodnem povezovanju in poslovanju.

 

Izobražujemo

Obrt potrebuje visoko strokovno izobražene ljudi, ki so sposobni odgovoriti na vse izzive in želje poslovnih partnerjev oziroma strank. Izobraževanje – redno in dopolnilno – je bilo zato v vsej zgodovini slovenskega obrtništva vedno med njegovimi prednostnimi cilji.

OZS – kot uveljavljen socialni partner – v imenu svojih članov zastopa njihove  interese pri načrtovanju, programiranju in izvajanju srednjega poklicnega, srednjega strokovnega in višjega strokovnega izobraževanja. Delodajalci imajo ključno vlogo pri izvajanju praktičnega usposabljanja z delom.

50 let mojstrska diplomaMojstrske izpite, ki smo jih sicer poznali še nekaj časa po vojni in so bili primerljivi z izpiti v nemško govorečih državah, so šolske reforme v šestdesetih oziroma sedemdesetih letih prisilno ukinile. Leta 2000 pa so se mojstrski izpiti vrnili. Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije tako skrbi za izobraževanje bodočih mojstrov in podeljuje mojstrske diplome. Do je mojstrski izpit uspešno opravilo že več kot 2750 obrtnikov oziroma pri njih zaposlenih.

Poleg novih znanj in pete stopnje strokovne izobrazbe, ki jo mojstri pridobijo z diplomo, pa jim ta – ob še nekaj dodatnega izobraževanja – prinese še nekaj: postanejo lahko zapriseženi sodni izvedenci. Mojstri so v okviru OZS ustanovili tudi svoj klub.

50 let ulica obrtiOZS izvaja še nacionalne poklicne kvalifikacije in temeljne kvalifikacije, članom pa omogoča dodatno izobraževanje in usposabljanje na strokovnih seminarjih, delavnicah in zakonsko predpisanih izobraževanjih, strokovnih srečanjih sekcij, kongresih in posvetih. Že vrsto let je OZS aktivna tudi na področju promocije obrtnih poklicev, ki jih v sodelovanju z območnimi obrtno-podjetniškimi zbornicami in šolami izvaja v različnih oblikah. Zadnjih nekaj let je zelo priljubljena Ulica obrti na različnih sejemskih in drugih promocijskih prireditvah, zaživel pa je tudi projekt neprekinjene promocije poklicev, imenovan Obrtna pot.

 

Informiramo

Slovenski obrtniki so imeli svoje tiskane publikacije že pred sto in več leti, vendar so zaradi različnih vzrokov vse prej ali slej usahnile. Zadnji je leta 1961 »ugasnil« Obrtnik, ki ga je od leta 1947 dalje izdajala Obrtna zveza Ljubljana.

50 let Obrtnik Z rastjo organizacije in potem, ko so nekateri najbolj pripadni obrtniki in obrtne zadruge prav za ta namen primaknili še nekaj več denarja, pa so dozorele tudi razmere za ponovno rojstvo obrtniškega glasila. Septembra 1971 je tako izšla prva številka Obrtnika. Obrtnik je v dobrih štirih desetletjih doživel veliko sprememb in izboljšav. Prvih sedem let je bil časopis. Sprva je izhajal na osmih straneh, nato na več – zaradi Svetovalca, ki je že takrat objavljal za obrtnike pomembne predpise, pa včasih tudi na tridesetih. Leta 1978 je Obrtnik postal revija. Zlasti po letu 1990 (torej v obdobju, ko je nastala Obrtna zbornica Slovenije) je Obrtnik močno povečal tudi svojo naklado in obseg. Dosegel je zavidljivo naklado 60.000 izvodov, ki ga je postavila ob bok največjim revijam v državi – in na prepričljivo vodilno mesto med slovenskimi poslovnimi revijami.

Obrtnik je vsa leta, odkar izhaja, zvesto spremljal, včasih pa tudi vodil obrtniško politiko. Vseskozi je bil pomembno orodje (ali tudi orožje) v rokah obrtniške organizacije; preko njega je v javnost usmerjala svoja sporočila, preko njega je učinkovito pritiskala na politiko. Ves čas je bil na strani obrtnikov. Vsa ta leta pa je Obrtnik seveda opravljal tudi manj opazno, pa zato nič manj pomembno poslanstvo; obrtnike je obveščal o dogajanju v njihovi organizaciji in obrti nasploh, jih seznanjal z zakonskimi, tehnološkimi in drugimi novostmi, jim pomagal in svetoval, krepil njihovo stanovsko zavest in samozavest ter jih povezoval.

50 leto obrtnik podjetnikNa začetku leta 2007 je pod okrilje OZS, ki se je prav tedaj preoblikovala v obrtno-podjetniško zbornico, prišla tudi revija Podjetnik; zbornica jo je kupila od zasebnega izdajatelja. S tem je zbornica prevzela tudi podeljevanje priznanja Podjetnik leta, ki ga je revija podeljevala od leta 1992. Konec leta 2014 je revija Podjetnik prenehala izhajati, določene vsebine iz revije pa so po novem dobile prostor v reviji Obrtnik, ki je spremenila ime in se od februarja 2015 imenuje Obrtnik podjetnik.

Bogat vir informacij je že vrsto let tudi spletna stran OZS, ki po letošnji temeljiti prenovi ni več le informacijsko naravnana, ampak je v ospredju njena promocijska stran. Zbornica je postala tudi posrednik med člani in kupci, saj spletna stran vključuje povezavo do uporabnega kataloga ponudnikov izdelkov in storitev Moj obrtnik. Poleg tega je spletna stran še vedno ohranila segment vsebin in storitev v pomoč članom pri njihovem poslovanju, ki pa je izboljšan in predvsem bolj pregleden.

V zadnjih letih OZS za komunikacijo s člani in širšo javnostjo uporablja tudi priljubljene oblike sodobne komunikacije, kot sta Facebook in Twitter, njena služba za odnose z javnostmi pa skrbi tudi za podobo obrti in zbornice v medijih.

 

Promoviramo

50 let b2bIzdelki in storitve članov OZS so pogosto v središču pozornosti na različnih dogodkih in prireditvah tudi zaradi okrepljenih aktivnosti zbornice na področju promocije. Zbornica pripravlja poslovna srečanja doma in v tujini, članom omogoča sodelovanje na specializiranih sejmih doma in v tujini, pomaga pa jim tudi pri iskanju poslovnih priložnosti na velikem evropskem trgu in širše.

Poslovna srečanja z vnaprej pripravljenimi individualnimi sestanki so odlična poslovna priložnost za navezovanje poslovnih stikov za prihodnje sodelovanje, za izmenjavo izkušenj in poslovnih informacij. V zadnjem času člani za takšno obliko promocije kažejo veliko zanimanja.

Tudi sejemski nastop je pomembno promocijsko orodje, hkrati pa je za podjetje velik zalogaj, ki je tako organizacijsko kot tudi finančno dokaj zahteven za vsakega razstavljavca. Obrtniki in podjetniki tako sodelujejo na manjših lokalnih sejmih in specializiranih mednarodnih sejmih.

50 let OZSOZS pa pripravlja tudi skupinske predstavitve na več sejmih po nekdanji skupni državi in drugje. V teh primerih OZS prevzema organizacijske, pripravljalne in izvedbene naloge, ki mala in srednja podjetja še posebej obremenjujejo ter tudi del stroškov sejemskega nastopa. S sodelovanjem na skupinski sejemskimi predstavitvi si razstavljavci zagotovijo promocijo in predstavitev podjetja, blagovne znamke in izdelkov oziroma storitev, izmenjajo si izkušnje, sklepajo nova poznanstva in navežejo stik s potencialnimi poslovnimi partnerji.

Preko Evropske podjetniške mreže, ki jo financira Evropska komisija, OZS podjetjem omogoča brezplačno koriščenje storitev znotraj te največje mreže v Evropski uniji, ki svoje znanje in storitve nudi podjetjem, univerzam, raziskovalnim organizacijam, tehnološkim centrom ter drugim poslovnim in inovacijskim institucijam. V okviru Evropske podjetniške mreže zbornica nudi brezplačen vpis v borzo mednarodnega poslovanja, v kateri se podjetja lahko odzovejo na ponudbe in povpraševanje tujih podjetij ali pa sama posredujejo svojo ponudbo za poslovno sodelovanje v tujini, in borzo projektnih partnerstev.

50 let obrtnik letaZbornica poleg naštetega ves čas spodbuja tudi kakovost v obrti in podjetništvu. Od leta 2003 dalje s priznanjem Obrtnik leta nagrajuje svoje člane za izjemne dosežke na področju obrti, drugo podobno priznanje pa je Podjetnik leta, ki ima že 29-letno tradicijo. Poleg teh dveh priznanj zbornica s cehi nagrajuje sejemske razstavljavce, z zlato vitico najboljše rokodelce za njihove dosežke na področju domače in umetnostne obrti in za njihovo življenjsko delo, tiste člane, ki se posebej izkažejo v organizaciji, pa nagradi z bronastimi, srebrnimi in zlatimi ključi oziroma pečati.50 let gostilna slovenija

Promociji kakovosti v obrti in podjetništvu so namenjene tudi nekatere kolektivne blagovne znamke pod okriljem OZS. Najstarejša med njimi je znamka Rokodelstvo Art&Craft Slovenija, pod katero se na trgu pojavljajo kakovostni izdelki domače in umetnostne obrti, novejše pa so Gostilna Slovenija, ki promovira ponudnike tradicionalnih slovenskih jedi, Izdelek slovenske obrti, ki so jo sicer prvi začeli uporabljati tekstilci, primerna pa je tudi za druge dejavnosti, Znak odličnosti v gradbeništvu pa lahko prejmejo podjetja iz gradbene dejavnosti, ki izkazujejo odlično poslovanje in kakovost izvajajnja gradbenih storitev.

 

Povezujemo

Vse dejavnosti OZS so med seboj prepletene in tesno povezane, povezovanje pa je bilo tudi osnovno vodilo obrtnikov, na podlagi katerega so ustanovili svojo organizacijo. Vedeli so namreč, da so le povezani lahko močan in prepričljiv sogovornik državi. Obrtno-podjetniški zbornični sistem je ostal povezan 50 let in glede na vse aktivnosti, s katerimi pomaga svojim članom in ne nazadnje tudi državi, gre verjeti, da se bo ohranil še dolga leta.

Na lokalni ravni so obrtniki in podjetniki povezani v 62 območnih obrtno-podjetniških zbornicah, ki so prvi stik obrtnikov in podjetnikov z organizacijo, ki jim na vsakem koraku ponuja pomoč. Tako kot centralna zbornica v Ljubljani, tudi območne obrtno-podjetniške zbornice opravljajo vse ključne naloge, od zastopanja interesov do izobraževanja, pomemben del njihove dejavnosti pa predstavljajo tudi družabni in športni dogodki (novoletna srečanja, plesi, druženje obrtniških pevskih zborov, pohodi, športne igre, smučanje, kolesarjenje, golf …).

Na ravni OZS povezovalno vlogo odigrajo strokovne sekcije. Trideset sekcij in dva odbora, v katere so člani razdeljeni glede na dejavnost, ki jo opravljajo, spremljajo pogoje za delo in poslovanje svojih članov ter si aktivno prizadevajo za njihovo izboljšanje, predlagajo spremembe zakonodaje, v organih OZS in drugih institucijah skrbijo za uveljavljanje skupnih interesov, skrbijo za redno in dopolnilno strokovno izobraževanje članov, za skupne promocijske aktivnosti, za spoštovanje dobrih poslovnih običajev in tudi za druženje.

Solidarnost med člani OZS krepi in jih tako še tesneje povezuje Ustanova za humanitarno pomoč obrtnikom. Ustanovljena je bila izključno za nudenje pomoči članom OZS, v prvi vrsti z namenom blažitev posledic škode, ki nastane ob različnih elementarnih nesrečah.

 

Na kratko o organizaciji in njeni zgodovini

Zgodovina obrtniškega organiziranja na tleh naše države ne šteje le 50 let, kolikor (nepretrgoma) delujejo Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije in njene predhodnice. Če odmislimo srednjeveške obrtniške cehe, ki so seveda tudi bili obrtniška organizacija, vendar drugačne vrste, bi za rojstno letnico današnje obrtniške zbornice prav lahko šteli tudi leto 1850, ko je bila v Ljubljani ustanovljena Zbornica za trgovino, obrt in industrijo, vendar pa je omenjena zbornica z leti postala državna zbornica pretežno velikega gospodarstva, predhodnica današnje Gospodarske zbornice Slovenije. Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije pa za svojo šteje zgodovino organizacij, ki so jih ustanovili in vodili obrtniki sami, nezadovoljni z organiziranjem, ki jim ga je predpisovala država.

Slovenski obrtniki so imeli svojo organizacijo ne le prvi v tedanji skupni državi Jugoslaviji, temveč tudi med prvimi v takrat še nedemokratičnem (vzhodnem) delu Evrope. To je po eni strani dokaz njihove smelosti, po drugi pa nedvomno tudi odraz relativne liberalnosti tedanje socialistične oblasti v Sloveniji. Preden so zasebniki leta 1969 ustanovili svojo organizacijo, so morali biti skupaj z velikimi podjetji v gospodarski zbornici, kjer pa niso imeli veliko besede. Zato je bila ustanovitev lastne organizacije – ne glede na omenjeno liberalnost oblasti – tedaj kar pogumno in celo tvegano dejanje, ki je v nekaterih, najbolj zadrtih političnih krogih vzbujalo tudi zgražanje in odpor.

Naloge te prve samostojne obrtniške organizacije po 2. svetovni vojni so bile v bistvu podobne nalogam današnje zbornice. V ospredju so bila sicer prizadevanja za enakopravno vključitev zasebnikov v tedanji gospodarski in politični sistem, v katerem so bili v primerjavi s tedanjim družbenim gospodarstvom v podrejenem položaju, hkrati pa skrb za strokovni razvoj in vsestranski napredek obrtništva v Sloveniji. Cilj je bil torej ves čas isti: na vse mogoče načine pomagati obrtnikom, da bi lahko lažje in boljše delali, poslovali in živeli.

Zgodovina Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije je zgodovina štirih organizacij:
•    Zveza združenj samostojnih obrtnikov Slovenije (1969–1979),
•    Zveza obrtnih združenj Slovenije (1979–1991),
•    Obrtna zbornica Slovenije (1991–2007),
•    Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije (od decembra 2007 dalje).

Da potrebujejo in hočejo svojo lastno organizacijo, so slovenski obrtniki sklenili na prvem povojnem vseslovenskem obrtniškem zboru (z več tisoč udeleženci), ki je bil 2. in 3. septembra 1967 na Dobrni. Naslednje leto, marca 1968, so začela po vsej Sloveniji nastajati združenja zasebnih obrtnikov. Dvanajst teh združenj, ki so združevala večji del slovenskih obrtnikov, in Društvo avtoprevoznikov Maribor, ki je bilo zametek pozneje ustanovljenega združenja obrtnikov, je 7. decembra 1969 ustanovilo Zvezo združenj samostojnih obrtnikov Slovenije. To je bila prostovoljna organizacija, društvo, v katerega so se obrtniki, avtoprevozniki in zasebni gostinci združili v želji, da bi si povrnili ugled, našli svoj prostor v družbi in da bi se v tedanjih, do obrtništva in zasebništva nasploh neprijaznih časih njihov glas slišal dlje in glasneje.

Oktobra 1978 je na podlagi ustreznega zakona obrtniška organizacija dobila status samostojnega splošnega združenja v okviru gospodarske zbornice in začela prevzemati nekatere klasične zbornične naloge in pooblastila, 9. marca 1979 pa se je preoblikovala v Zvezo obrtnih združenj Slovenije. S tem so se obrtniki nekako vrnili v sistem gospodarske zbornice, vendar je njihova organizacija, ki je prevzela zbornične naloge za področje obrti, ohranila veliko mero samostojnosti; bila je nekakšna »zbornica v zbornici«. Hkrati pa sta ji z zakonom določeno množično članstvo in obvezna članarina, ki je bila obrtnikom priznana kot strošek, omogočila kapitalsko moč in neodvisnost, hitro rast in razvoj, s tem pa tudi večjo strokovnost in vplivnost. Združeni obrtniki so torej imeli svoje prostore, svoje kadre in svoj denar. Tako so lahko postali vsega upoštevanja vreden sogovornik države.

Obrtniška organizacija se je v tem času že razrasla po vsej Sloveniji in s tem postavila temelje, na katerih deluje še danes. Obrtna društva so prerasla v obrtna združenja, ta pa so obrtniki ustanovili tudi tam, kjer prej še niso bili organizirani. Do konca sedemdesetih let so obrtna združenja delovala v vseh občinah (62). Združevala so vse obrtnike v občini, vsako si je postavilo svoje poslovne prostore, največkrat kar svoj obrtni dom, v katerem so se obrtniki srečevali in skupaj s profesionalno strokovno službo reševali svoje probleme in skušali (več ali manj uspešno) vplivati na lokalno oblast ter preko zveze obrtnih združenj tudi navzgor, na republiško in državno.
Tretje obdobje v delovanju slovenske obrtniške organizacije pa se je začelo s slovensko osamosvojitvijo. Po večmesečnih razpravah in po številnih regijskih posvetih je 26. marca 1991 skupščina Zveza obrtnih združenj Slovenije soglasno sprejela statut nove Obrtne zbornice Slovenije. Organizacija je postala povsem samostojna, samostojne pravne osebe pa so postale tudi njene območne enote – območne obrtne zbornice. Obrtna zbornica je postala institucija javnega prava, saj je država nanjo prenesla celo vrsto pomembnih javnih pooblastil. Že leta 1991 je začela po zgledu bavarske obrtne zbornice vsako leto izdajati knjižico z zahtevami slovenske obrti, namenjeno vladi in parlamentu, ki je kot svojevrstna oblika javnega pritiska na oblast vsako leto dvignila veliko prahu.

Leta 2002 si je z vizijo in s strateškimi usmeritvami zbornica začrtala povsem novo pot, ki jo vodi med najsodobnejše in najučinkovitejše evropske zbornice obrtnikov in malih podjetnikov. Njeno delovanje je slonelo na štirih stebrih: zastopanju obrtnikov in podjetnikov pred državo in velikim gospodarstvom, informiranju članov in širše javnosti, storitvah, namenjenih članom, ter izvajanju javnih pooblastil.

Decembra 2007 se je Obrtna zbornica Slovenije preoblikovala v Obrtno-podjetniško zbornico Slovenije. V prizadevanju za boljše razmere za delo obrtnikov in podjetnikov je med drugim na začetku leta 2011 sprožila val protestov, ki so višek dosegli 16. marca z množičnim protestom pred parlamentom in vlado. V tem času so se ob različnih priložnostih v različnih skupinah (predvsem političnih) začele pojavljati težnje po spremembi obrtnega zakona, pogovori o tem pa so potekali tudi znotraj obrtno-podjetniškega zborničnega sistema.

Zato je prvič v zgodovini skupščina OZS sprejela sklep, da članstvo na posvetovalnem referendumu povpraša o obliki delovanja v prihodnje. Na posvetovalnem referendumu, ki je 25. aprila potekal na 62 območnih obrtno-podjetniških zbornicah, je večina, ki je oddala glasovnico, glasovala za prostovoljno članstvo v OZS.

Referendumska volja se je pozneje odrazila v spremenjenem obrtnem zakonu, ki je uzakonil prostovoljno članstvo v OZS. Kljub temu, da spet (tako kot na začetku pred 45 leti) OZS združuje obrtnike in male podjetnike na prostovoljni osnovi, ostaja zvesta svojemu osnovnemu poslanstvu – v dialogu z državo zastopa interese najmanjših gospodarskih subjektov in si tudi sicer prizadeva za izboljšanje okolja, v katerem delajo in živijo obrtniki in mala podjetja.

 

Obrt pred letom 1969

Rokodelstvo se je v naših krajih razvijalo že pod vplivom grško-rimske civilizacije, še najbolj pa je napredovalo pod rimsko vladavino. V rimski provinci Norik, ki je obsegala današnje dežele Slovenije in Avstrije, sta se razvijala predvsem rudarstvo in topilničarstvo, z njima pa seveda tudi nastajajoče obrti.

Po velikem preseljevanju narodov se je težišče življa prevesilo na podeželje, kjer so se ljudje ukvarjali z domačim rokodelstvom, z nastajanjem gradov pa se je začela razvijati prigrajska obrt.

Zgodovinski viri poročajo, da so se v današnji slovenski prostor v zgodnjem srednjem veku priselili številni obrtniki iz nemških krajev. Že cesar Karel Veliki je ukazal, da mora vsak velikaš, ki se naseli v naših krajih, pripeljati s seboj najmanj trideset obrtnikov. To so pozneje posnemali vsi nemški škofje, grofje in drugo plemstvo, ki se je naseljevalo v naših krajih.

Okrog gradov in cerkva so nastajala sejemska središča. Mesta in trgi so pridobili izključno pravico za opravljanje obrti, obrtniki pa so postajali poseben stan z velikimi svoboščinami in pravicami. Od 12. do 15. stoletja je na Slovenskem nastalo okrog 70 trgov in 27 mest, v njih pa so obrtniki skupaj s trgovci predstavljali vse številčnejši vmesni sloj takratne fevdalne družbe in pomemben dejavnik pri razvoju mest in denarnega gospodarstva.

Cehi

Obrtniki so se začeli med seboj povezovati v cehe, da bi se lažje borili proti konkurenci šušmarjev in kmetov ter za zaščito interesov svoje stroke, za svoje privilegije in njihovo ohranitev. Obrtna – cehovska pravila (uporablja se tudi besedna zveza »cehovski zakoni«) so nastala že v 12. stoletju. Prvi znani ceh na Slovenskem je bil leta 1347 nastali krojaški ceh v Beljaku, sledili pa so prvi cehi v Ljubljani, Kranju, Gorici, Škofji Loki, Mariboru in drugje. Prve znane cehe so ustanovili krojači, krznarji, čevljarji in kovači. Velik razmah cehov v slovenskih deželah pa je sledil v obdobju od 15. do 18. stoletja, saj je bilo na primer v Ljubljani v prvi polovici 18. stoletja 33, v Celju pa 12 cehov. Cehe so poleg rokodelcev imeli tudi gostilničarji, trgovci, prevozniki-furmani, kočijaži in brodarji.
Načela k monopolu usmerjenih in vse bolj vase zaprtih cehov so bila v nasprotju z novimi gospodarskimi idejami in novim duhom časa, ki sta ga s seboj prinesla Marija Terezija in njen sin Jožef II. S cesarskim patentom (zakonom) o rokodelstvu leta 1732 je bil odpravljen star srednjeveški duh: ukinjena je bila avtonomija cehov in nadzorstvo nad njimi je prešlo v roke državnih organov. Novih cehov niso več dovoljevali, pravila obstoječih cehov pa so morala biti v skladu s tem zakonom. Država je podpirala obrtnike, ki niso bili člani cehov, in tiste dejavnosti, ki so lahko pripomogle k povečanju izvoza.

Od konca 19. stoletja do 2. svetovne vojne

Država tudi ob izteku 18. stoletja in prvi polovici 19. stoletja ni bila naklonjena interesnemu združevanju obrtnikov. Deloma so njihove interese zastopale kmetijske družbe, ki so se zavzemale tudi za obrtno šolstvo.

Konkretnejše združenje za zastopanje interesov obrti je nastalo leta 1837 – podružnica graškega Združenja za spodbujanje obrtnega duha in za pospeševanje obrtne dejavnosti, ki jo je v Ljubljani ustanovila Kmetijska družba v Gradcu, ob podpori tedanjega ljubljanskega župana Janeza Nepomuka Hradeckega. S pomočjo tega združenja in trgovinske komisije za Kranjsko so leta 1843 začele izhajati Kmetijske in rokodelske novice, katerih uredništvo je prevzela Kmetijska družba za Kranjsko, urednik pa je bil dr. Janez Bleiweis.

Z začetkom delovanja trgovsko-obrtnih zbornic leta 1850 je združenje izgubilo pomen in je počasi prenehalo delovati. Podružnica v Ljubljani se je osamosvojila in delovala še do leta 1863.

Prve zbornice za trgovino in obrt

Leta 1850 je bila ustanovljena Zbornica za trgovino, obrt in industrijo. Mrežo trgovsko-obrtnih zbornic je ustvarila vlada, ki si je po meščanski revoluciji leta 1848 poskušala spet pridobiti buržoazijo. Zbornice so bile sestavljene iz voljenih predstavnikov trgovine, obrti, industrije in rudarstva ter so imele nalogo spremljati gospodarski razvoj, sporočati vladi mnenja in želje trgovcev in obrtnikov ter dajati pobude za gospodarsko politiko. Poverjeno jim je bilo vodenje registra o vseh trgovskih in obrtnih podjetjih na svojem območju, smele pa so tudi podati mnenje pred podelitvijo novih obrtnih dovoljenj.

Trgovsko-obrtne zbornice so se v prvih desetletjih obstoja natančno držale smernic, ki jih je določala državna uprava, zaradi česar je njihovo delovanje večkrat oviralo razvoj obrtne dejavnosti. Po uveljavitvi obrtnega zakona leta 1859 pa so zbornice postale aktivnejše. Trgovsko-obrtna zbornica v Ljubljani je obrtnikom ponudila različno podporo – tudi finančno. Prizadevala si je za strokovni napredek obrtnikov in za njihovo strokovno izobraževanje. Bila je med glavnimi pobudniki za ustanovitev obrtne šole v Ljubljani, ki se je do leta 1917 razvila v srednjo tehniško šolo.

Zadružništvo – nova oblika združevanja

Obrtni red iz leta 1859 je uveljavil obrtno svobodo, ki pa obrtništvu ni bila v korist, saj je lahko obrt odprl vsak, četudi obrti ni bil izučen. Gospodarski položaj obrtnikov so še poslabšali pritiski tehnične revolucije, konkurenca industrije, prihod železnice in uvoženi izdelki.

Rešitev so obrtniki iskali v novi obliki združevanja – zadružništvu. V zadrugah sta se akumulirala kapital in proizvodnja, kar je obrtnikom omogočalo organizirano nastopanje na trgu in večjo dejavnost, deloma pa so zadruge prehajale v industrijsko proizvodnjo.

Prvo znano obrtniško prodajno zadrugo na Slovenskem so že leta 1826 ustanovili mizarji v Ljubljani, svoje zadruge so ustanovili tudi žebljarji v Kropi in Kamni Gorici, puškarji v Borovljah, čevljarji v Mirnu, mizarji v Solkanu in drugi.
Obrtno zadružništvo je dobilo pravno podlago leta 1873, ko je bil izdan zadružni zakon. Deset let pozneje je bil spremenjen tudi obrtni red – predvsem z namenom, da bi omejil preveliko obrtno svobodo in s tem pomagal obrtništvu.

Najpomembnejši dogodek ob začetku tega stoletja pa je bila ustanovitev Deželne zveze obrtnih zadrug leta 1903 v Ljubljani, pozneje, leta 1913, pa je bila ustanovljena še Zveza obrtnih zadrug za Spodnjo Štajersko v Celju.
Leta 1892 je bil ustanovljen državni zavod za pospeševanje obrti na Dunaju, za njim pa so bili ustanovljeni še zavodi po vsej Avstro-Ogrski. Med njimi je bil leta 1910 s pomočjo trgovsko-obrtne zbornice za Kranjsko ustanovljen tudi Deželni zavod za pospeševanje obrta na Kranjskem, ki se je pozneje preimenoval v Urad za pospeševanje obrti.

Leta 1929 je z razdelitvijo države na banovine prešel Urad za pospeševanje obrti v sistem banske uprave in bil podrejen oddelku za trgovino, obrt in industrijo. Leta 1922 je v Sloveniji delovalo že 60 različnih obrtnih zadrug in združenj obrtnikov. Obrtniki so s svojimi združenji začeli še aktivneje posegati v gospodarsko in politično življenje in se boriti za svoje interese. Njihove zahteve so bile delno uveljavljene leta 1932 v novem obrtnem zakonu, ostale pa je prekinil predvojni čas in nato vojna, ki je preprečila tudi ustanovitev posebne obrtniške zbornice.

Po 2. svetovni vojni

Število obrtnikov je bilo po koncu vojne manjše za četrtino, likvidirane so bile skoraj vse pomembne institucije obrtništva, pristojnosti pa prenesene na državne organe nove oblasti. Predstavnica takratne zasebne obrti je bila Obrtniška zveza Slovenije, vendar le do leta 1950, ko je z ustanovitvijo obrtnih zbornic prenehala obstajati. Zveza si je predvsem prizadevala za ustreznejšo obravnavo položaja zasebnega obrtništva v takratnem režimu. Pomemben člen obrtništva so bile takrat tudi obrtno nabavne prodajne zadruge (ONPZ). V času strogega planskega gospodarstva so oskrbovale obrtnike z materialom, opremo in orodjem, česar ni bilo v prosti prodaji. Že takrat so se uveljavile zadruge Železopromet, Novoplesk in Elektrovod, ki so bile za obrtnike pomembne tudi pozneje.
Junija 1950 je bil sprejet prvi povojni državni zakon o obrtništvu. Po statističnih podatkih je bilo takrat v Sloveniji 14.099 obrtnih mojstrov, 12.143 obrtnih pomočnikov in 7582 vajencev. Novi obrtni zakon iz leta 1950 je prinesel spremembe tudi na področju organiziranja, saj je likvidiral prejšnja obrtniška združenja, obrtništvo pa na novo povezal v Obrtno zbornico LR Slovenije.

Okrajne obrtne zbornice so delovale le slabo desetletje, dokler se niso združile s trgovinskimi in gostinskimi zbornicami v enotne okrajne gospodarske zbornice.

Leta 1965 pa je postala predstavnica vsega gospodarstva enotna Gospodarska zbornica Slovenije. V takšni združbi pa interesi zasebnega obrtništva niso bili dovolj upoštevani. V šestdesetih letih je bilo sprejetih nekaj zakonov, ki so bili za obrt na splošno izključujoči, razvpita gospodarska reforma leta 1965 pa je položaj obrtnikov v celoti vzeto še poslabšala.

 

Pišite nam