Zastopanje interesov zahteva pogum, odločnost in predvsem vztrajnost

Blaž Cvar, ki končuje svoj prvi mandat na čelu Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije, po štirih letih v ospredje postavlja vztrajnost pri zastopanju interesov članov, ki so jih v zadnjem obdobju pestile številne zakonske spremembe in neposluh politike. V obdobju, ko je bil socialni dialog pogosto na preizkušnji, je Cvar ostal odločen sogovornik države, ki opozarja, da slovensko malo gospodarstvo potrebuje razbremenitev, ne pa novih ovir. Ob koncu mandata in pred novo kandidaturo smo se z njim pogovarjali o ključnih dosežkih, digitalizaciji zborničnega sistema, pričakovanjih do nove vlade ter o viziji za prihodnost, v kateri imata ključno vlogo povezovanje in podpora mladi generaciji obrtnikov.

Vaš prvi mandat na čelu OZS se izteka. Če bi morali izpostaviti ključne dosežke, na katere ste najbolj ponosni, kateri bi to bili?

V minulem mandatu je bilo najbolj ključno biti odločen in vztrajen pri zastopanju interesov, saj smo se spopadali z vedno novimi spremembami zakonov, pravilnikov in drugega, kar vpliva na poslovanje obrtnikov in podjetnikov. Deležni smo bili novih in novih obremenitev, ki so nas prisilile v res odločno zastopanje interesov naših članov.

Zaradi interesov odhajajoče vlade in njene politike smo bili žal lahko zadovoljni že, če smo uspeli obraniti ali preprečiti njihove predloge. Če omenim samo Zakon o delovnih razmerjih, v katerem je bilo vsaj deset predlogov, ki ne bi dobro vplivali na poslovanje podjetij, uspeli pa smo jih skrčiti na le dve, in sicer pravico do odklopa in sindikalnega zaupnika v podjetjih, pa tudi pri teh se že vidi, da sta še dve dodatni neumnosti med obremenitvami, ki smo jih dobili v zadnjem času.

Poleg tega sem zadovoljen, da smo v obdobju energetske krize dosegli regulirano ceno električne energije za male poslovne odjemalce, popravek evidentiranja delovnega časa, neizvajanje pravilnika o ročnem premeščanju bremen in nekaj takih bi še lahko naštel. Prepričan sem, da smo bili pri tem uspešni zaradi naše odločnosti in vztrajnosti.

Zastopanje nas je res najbolj zaposlovalo, kljub temu pa smo uspeli posodobiti vse načine komuniciranja s člani, od posodobitve revije, za katero vemo, da jo člani še vedno potrebujejo in jo radi vzamejo v roke, do posodobitve spletne strani, opremili smo studio za snemanje video vsebin, digitalizirali kartico Mozaik podjetnih, dobili pa smo tudi AI pomočnika, ki na spletu članom pomaga do hitrih in zanesljivih odgovorov s področja delovnega prava, davkov in drugega.

Vodenje zbornice ste prevzeli v precej negotovih časih. Ste si ob prevzemu vloge prvega sogovornika države v imenu obrtnikov in podjetnikov predstavljali, da bo delo tako zahtevno?

Zagotovo ne. Sicer sem prej že deloval v obrtno-podjetniškem zborničnem sistemu kot predsednik sekcije in območne zbornice ter se na ta način spoznaval z načinom dela. Ko pa prideš na predsedniško mesto, ko si tisti, ki zastopa interese članov na drugih ravneh, tisti, ki komunicira s predsednikom vlade, ministri, drugimi političnimi akterji, institucijami in zavodi, pa je to nekaj povsem novega. To je treba osvojiti, spoznati in šele potem lahko opraviš svoje delo tako, kot se od tebe pričakuje.

Svoje razmišljanje utemeljim s tem, da se vse življenje učimo. Vedno je možno komunicirati povezovalno in sodelovalno ter s primernim dialogom iztržiti čim več in čim boljše za naše člane. Zato trdim, da je takšen način iskanja kompromisov učinkovitejši, pa tudi rezultati so boljši kot sicer. Žal smo v zadnjih letih doživeli vse preveč zavrnitev, preveč nepripravljenosti prisluhniti našim pričakovanjem in predlogom. To je tudi pripeljalo do trenutnega stanja slovenskega gospodarstva, na kar smo sicer glasno in odločno opozarjali.

Ta neposluh je bil precej opazen tudi v Ekonomsko-socialnem svetu. 

Ravno to je področje, za katerega trdim, da dialog, sploh če je tripartiten, ni mogoč brez iskanja kompromisov. V preteklem obdobju pravega dialoga ni bilo. Dobivali smo nove obremenitve, brez upoštevanja naših pripomb.

Mislim, da je blatenje dobrega imena tistih, ki delajo pošteno, skrbijo za svoje zaposlene in razvoj podjetij, povsem neprimerno. Sindikati, ki zastopajo interese zaposlenih, bi se morali zavedati, da s tem pravzaprav pljuvajo v lastno skledo. Ko slabo govorijo o podjetjih, ki izplačujejo plače zaposlenih v gospodarstvu, pri čemer ti predstavljajo večino zaposlenih v naši državi, teptajo ugled in zahtevajo nove obremenitve, se to dolgoročno zagotovo pozna. Blagajne podjetij, ki so izplačevalci plač, na koncu niso več sposobne zadovoljiti vseh pričakovanj in izpolniti vseh novih obveznosti.

Zato imamo težave, ki jih bo sedaj nujno treba popraviti, izenačiti pogoje za delovanje gospodarstva v naši državi s sosednjimi državami in širše, da se bomo na lestvici konkurenčnosti, na kateri smo v zadnjih letih padli za sedem mest, lahko spet pomaknili višje.