Resne strukturne težave omejujejo konkurenčnost slovenskega gospodarstva

Slovensko gospodarstvo se sooča z ohlajanjem, ki je intenzivnejše kot v povprečju EU, kar potrjujejo kazalniki, kot sta nižja gospodarska rast in višja inflacija. Izgubljanje mednarodne konkurenčnosti in strukturne težave, kot so pomanjkanje delovne sile, visoke cene energentov in nestimulativno poslovno okolje, postavljajo pred državo kompleksne izzive. Ekonomist dr. Mojmir Mrak nam je pojasnil razloge za trenutne razmere, predstavil napovedi za prihodnje leto in nanizal možne rešitve za dvig konkurenčnosti slovenskega gospodarstva.

Kako ocenjujete trenutno stanje slovenskega gospodarstva ob upoštevanju kazalnikov, kot sta BDP in inflacija?

Vrsta statističnih podatkov za zadnje obdobje kaže na ohlajanje gospodarstva v Sloveniji. Če gledamo gospodarsko rast, je ta po najnovejših napovedih UMAR za letos predvidena v višini 0,8 % BDP, kar je bistveno manj od napovedi spomladi in niže od povprečja za EU kot celoto, katero je letos na nivoju 1,3 %. Prvič v zadnjih letih je naša gospodarska rast nižja od sicer nizke rasti v EU. 

Tudi kar se inflacije tiče, situacija ni dobra. V Sloveniji bo inflacija letos na ravni blizu 3 % in bo znatno višja od stopnje inflacije v evro območju, ki bo okoli 2 %. Glavni razlog višje inflacije v Sloveniji so predvsem cene hrane.

In še saldo tekočega računa plačilne bilance. Ta bo sicer ostal pozitiven, a skoraj prepolovljen glede na lansko leto; leta 2024 je znašal 3,1% BDP, za letos pa je napovedan na nivoju pod 2% BDP. Ob tem je pomembno poudariti, da bo Slovenija letos ponovno imela primanjkljaj v blagovni menjavi, ki pa več kot pokrit s pozitivnim saldom pri storitvah.

Vsi zgornji podatki kažejo na ohlajanje. Ne gre za nikakršno krizo, gre pa nedvomno za ohlajanje in to ohlajanje je močnejše kot v EU. To sicer ni presenečenje, saj so amplitude manjših gospodarstev, ki so bolj odvisne od mednarodnega okolja, običajno večje kot pri velikih gospodarstvih, ki imajo velik amortizer v domači potrošnji.  

Glavni motor sicer šibke gospodarske rasti v Sloveniji letos predstavlja domača potrošnja, medtem ko imamo težave predvsem na področju izvoza in investicij. Na obeh področjih so dejanski trendi bistveno slabši kot je bilo napovedovano v prvem delu leta. Za slabše izvozne rezultate so krivi zlasti nekateri kratkoročni razlogi (splošno povečanje negotovosti in težave v dobavnih verigah, nizka gospodarska rast v državah, ki so naši glavni izvozni trgi, trgovinska negotovost v odnosih z ZDA), delno pa so k temu prispevali tudi nekateri dolgoročni trendi, zlasti slabšanje mednarodne konkurenčnosti naše države. Pri investicijah pa je problem zlasti v tem, da je njihova realizacija znatno počasnejša od predvidevanj.

Kako ocenjujete konkurenčnost slovenskih podjetij na mednarodnih trgih?

Konkurenčnost države se meri na različne načine. Eden od najbolj pogosto uporabljenih načinov so lestvice mednarodne konkurenčnosti, ki uvrščajo države glede na različne kriterije. Slovenija je na letošnji najbolj znani lestvici konkurenčnosti držav, ki jo pripravlja švicarski inštitut IMD, zasedla 46. mesto med 69 uvrščenimi državami. Gre za enako mesto kot lani, medtem ko je bila Slovenija še leta 2020 enajst mest višje, torej na 35. mestu. Sicer imamo pri takšnih rangiranjih vedno lahko kakšne metodološke pomisleke, a slika trenda je vendarle jasna – položaj Slovenije na področju mednarodne konkurenčnosti se nedvomno poslabšuje.

Katere so ključne težave slovenskega gospodarstva, ki bi jih bilo potrebno rešiti za rast in povečanje konkurenčnosti?

Slovenija ima kljub solidni makroekonomski sliki, zdravim podjetjem in likvidnim bankam ter kljub solidni vključenosti gospodarstva v svetovne verige, dobri infrastrukturi in kakovostni delovni sili žal tudi resne strukturne težave, ki omejujejo njeno večjo konkurenčnost. To se sumarno kaže v tem, da je naše zapiranje razvojnega razkoraka do povprečja EU v zadnjih dveh desetletjih počasnejše kot pri večini drugih novih držav članic EU. Te države nas dohitevajo in nekatere že celo prehitevajo, če zapiranje razkoraka merimo z zaostankom do povprečja EU v BDP na prebivalca.

Kaj so naši glavni problemi oziroma slabosti na področju mednarodne konkurenčnosti? Teh je cela vrsta, od pomanjkanja delovne sile in bolj splošno demografskih trendov povezanih s staranjem prebivalstva, preko visoke cene energentov in nizkega obsega investicij podjetniškega sektorja do izrazito nestimulativnega poslovnega okolja. Tu ne gre samo za nespodbudno in stalno se spreminjajoč davčni sistem temveč tudi številne birokratske in administrativne ovire. 

Morda dodaten komentar na investicije. Slovenija je po investicijah javnega sektorja znatno nad povprečjem EU, kar je seveda predvsem posledica velikega obsega EU sredstev, ki jih imamo na razpolago v teh letih. Po drugi strani pa smo po investicijah podjetniškega sektorja žal pod povprečjem EU in to kljub temu, da imamo v večini zdrave firme, banke pa finančno sposobne za bistveno večji obseg podjetniškega financiranja. Zakaj so torej podjetniki tako zadržani pri svojem investiranju? Razlogov je nedvomno več, eden glavnih pa nedvomno je že omenjeno nestabilno in nestimulativno okolje, v katerem poslujejo.

Ali se slovensko gospodarstvo po vašem mnenju uspešno spopada s trenutnimi izzivi, in kateri ukrepi bi jim to olajšali?

V danih institucionalnih okvirih se slovensko gospodarstvo po mojem mnenju razmeroma uspešno sooča z velikimi izzivi, katerim je izpostavljeno. Bi pa bilo to soočanje z novo geopolitično realnostjo bolj uspešno, če bi gospodarstvo imelo v vladi enakopravnega sogovornika, ki bi se med seboj ne le poslušala, temveč bi skupaj tudi kreirala razvojne odločitve. Žal ugotavljam, da sedanja vlada takšnega dialoga z gospodarstvom ni vzpostavila.

Vlada je konceptualno bolj usmerjena v to, kako obstoječi kolač, ki ga ustvarimo v državi, prerazdeliti, manj pa v to, kako celoten kolač povečati. Takšen prerazdelitveni odnos vlade, ki vsaj delno verjetno izvira iz same strukture koalicije, seveda ni naklonjen kakovostnemu reševanju problemov, s katerimi se sooča gospodarstvo. Tako v celotnem mandatu te vlade ni bilo resne namere zmanjšati obremenitve dela, o čemer se načelno vsi strinjamo, ker bi to moralo spremljati resno povečanje obdavčitve premoženja. Tu ne mislim samo obdavčitve nepremičnin, kjer je vlada sicer nekaj poskusila, a se hitro potegnila nazaj, temveč tudi obdavčitev drugih vrst premoženja. So pa za obdavčitev tovrstnega premoženja potrebni ne le izboljšan zakonski okvir temveč tudi kakovostne inšpekcijske službe. Nič davčno lažjega ni kot je zvišanje davkov na redne dohodke delovne sile in na poslovanje gospodarskih subjektov.

To kar bi gospodarstvo resnično potrebovalo za povečanje svoje mednarodne konkurenčnosti je sistematična razbremenitev plač, in to ne z ad-hoc ukrepi, kot je na primer zadnji predlog obvezne božičnice, stabilen in predvidljiv davčni sistem, zmanjšanje birokratskih ovir ter nadaljevanje procesa digitalizacije ter vlaganj v raziskave in razvoj.

Kakšno napako je naredila Evropa, da v razvoju zaostaja za ZDA in Kitajsko?

Ko sedaj gledamo nazaj, lahko ugotovimo, da so bili pogoji svetovnega gospodarskega upravljanja, ki je temeljilo na relativno jasnih pravilih igre in so dominirali v preteklih dveh ali treh desetletjih, izrazito ugodni za razvoj ekonomske integracije kakšna je EU. Tem pogojem se je EU prilagodila z visoko stopnjo svojega odpiranja v svet. Sedaj pa svet prehaja v povsem novo obliko gospodarskega upravljanja, katera temelji na odnosu moči velikih igralcev, v gospodarskem smislu pa na protekcionizmu. V tem svetu, kjer se karte mešajo na novo, je EU relativno bolj prizadeta od svojih dveh največjih konkurentov – ZDA in Kitajske. Po eni strani strukturno, zaradi svoje večje odprtosti, in po drugi strani institucionalno, saj je EU edinstvena tvorba, ki jo sestavlja 27 držav. 

EU se danes v osnovi sooča z dvema velikima skupinama izzivov, eden je varnost in s tem povezane migracije, drugi pa je konkurenčnost povezana z zelenim prehodom, pri čemer sta  oba izziva med seboj tesno prepletena. Kar se mednarodne konkurenčnosti tiče, na podlagi poročil, ki sta jih pripravila Draghi in Letta, obstaja dokaj visoka stopnja soglasja, kaj je potrebno storiti. Bistveno večji problem pa imamo s tem, kako to narediti. Tu gre predvsem za dva sklopa vprašanje, ki pa sta oba izrazito politična. Eno so kako zagotoviti finance za velike investicije na področju varnosti in konkurenčnosti, drugo vprašanje pa je, kako povečati učinkovitost odločanja. V kolikor EU iz kakršnega koli razloga ne bo uspela učinkovito odgovoriti na ta dva sklopa vprašanj, in zadnje leto v tem smislu ni spodbudno, potem preprosto ne bo globalni partner kakršnega bi si želeli, da bi bila.

Kakšne so napovedi za razvoj slovenskega gospodarstva v naslednjih 12 mesecih glede na globalne in evropske trende?

Napovedi so previdno optimistične. Pod predpostavko izboljšanih razmer v mednarodnem okolju, tu mislim zlasti sklenjen trgovinski dogovor z ZDA in gospodarsko okrevanje v naših glavnih trgovinskih partnericah, naj bi se rast BDP v 2026 povečala na okoli 2 %. K povečani rasti naj bi največ prispevalo povečanje izvoza (Nemčija napoveduje višjo gospodarsko rast od letošnje) in pospešena investicijska aktivnost poganjana v pomembnem delu iz EU sredstev. Inflacija naj bi se naslednje leto znižala na okoli 2,3 %.

Glavna tveganja te gospodarske napovedi prihajajo predvsem iz mednarodnega okolja in so povezana z geopolitično negotovostjo, dogajanji z mednarodnimi trgovinskimi aranžmaji, vojnami v okolici EU in ne nazadnje pogoji na mednarodnih finančnih trgih. Med domačimi negativnimi tveganji pa zlasti velja omeniti probleme z zmogljivostmi za izvedbo obsežnih investicijskih del. Poleg tega pa imamo prihodnje leto še volitve, kar je tudi treba upoštevati.

Katere dejavnosti imajo največji potencial za rast in razvoj v prihodnosti in kateri trgi so najbolj perspektivni?

Največji potencial imajo predelovalne dejavnosti, digitalizacija, zelene tehnologije, logistika, farmacija in kreativne industrije. Perspektivni trgi so poleg tradicionalnih partneric (Nemčija, Italija, Avstrija) tudi Švica, Skandinavija, ZDA in izbrani trgi v Aziji.

Kakšno vlogo ima javni dolg v slovenskem gospodarstvu in kako ocenjujete vzdržnost javnih financ na dolgi rok?

Javni dolg Slovenije je v zadnjih letih stabilen in se postopno znižuje, trenutno znaša okoli 65 % BDP. S tem nivojem javnega dolga je Slovenija pod povprečjem EU in ima trenutno zelo dober dostop do mednarodnih finančnih trgov. Na kratek rok in pod predpostavko normalnega delovanja evro območja je vzdržnost slovenskih javnih financ zelo dobra, na srednji rok pa so tveganja bistveno večja zaradi staranja prebivalstva, morebitnih šokov in potreb po večjih vlaganjih.

Še nekaj velja izpostaviti. Izkušnje iz preteklosti kažejo, da morajo biti majhne države fiskalno bolj previdne od velikih. To sicer ni pravično, a tako pač je. Naj to ilustriram z našim primerom pred dobrim desetletjem. V letu 2013 je Slovenija zašla v dolžniško krizo, ko je bil njen javni dolg pod 50 % BDP, torej bistveno manj kot danes in bistveno pod ti. maastrihtsko mejo 60 % BDP. Mednarodni finančni trgi so se takrat za majhno Slovenijo skoraj zaprli, čeprav makro slika države nikakor ni bila tako črna. Skratka, majhna država mora biti  fiskalno bolj previdna od velike. Temu bi veljalo slediti tudi danes, ko se pogovarjamo o proračunu za naslednja leta. 

Morda še napoved, kje bo Slovenija ob takšnem trendu čez 10 let?

Ne bi si drznil napovedati, kje dejansko bo Slovenija čez deset let, bom pa povedal, kje si želim, da bi bila. Generalno gledano si želim, da bi bila čez eno desetletje Slovenija uspešna članica reformirane EU, ki se bo uspela prilagoditi tektonskim geopolitičnim spremembam. Na gospodarskem področju bo Slovenija zadržala svojo dinamično in raznovrstno gospodarsko strukturo, močno vpeto v mednarodne verige vrednosti, povečala bo svojo energetsko in prehrambno neodvisnost ter se pozicionirala kot evropsko pomemben logistični center. Za doseganje teh ciljev bodo ključna vlaganja v inovacije, digitalizacijo, izobraževanje in privabljanje talentov. Brez teh sprememb obstaja nevarnost stagnacije in nadaljevanje poslabševanja mednarodne konkurenčnosti naše države.