Denarno povračila namesto odpovednega roka

Pravno podlago predstavlja 96. člen Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1 (v nadaljevanju ZDR-1). Iz tega člena namreč izhaja, da se delavec in delodajalec lahko dogovorita o ustreznem denarnem povračilu namesto dela ali celotnega odpovednega roka, ob tem pa tudi to, da mora biti tak dogovor sklenjen v pisni obliki.

 

ZDR-1 v 93. členu določa, da delavec in delodajalec lahko odpovesta pogodbo o zaposlitvi v zakonsko ali pogodbeno določenem odpovednem roku, pri določitvi katerega morata pogodbeni stranki upoštevati minimalni čas trajanja odpovednega roka, določenega s tem zakonom, pri čemer iz 94. člena ZDR-1 izhaja, da je v nekaterih primerih možen celo 80 dnevni odpovedni rok.

Dejstvo je, da začne odpovedni rok teči prvi naslednji dan po prejemu odpovedi in z iztekom le-tega se zaključi delovno razmerje, nato pa ima delavec pravico (ne pa tudi dolžnost), da v nadaljnjih 30 dneh po prenehanju delovnega razmerja uveljavlja pravico do denarnega nadomestila na zavodu za zaposlovanje v kolikor ima zadostno gostoto zavarovanja. V enakem roku ga lahko uveljavlja tudi v primeru, če se z delodajalcem dogovori o skrajšanju odpovednega roka, bodisi delno ali v celoti.

Še posebej v času Covida, ko je bila hitrost ukrepanja pomembna okoliščina v postopkih podaje odpovedi iz poslovnih razlogov, so bili seveda predvsem delodajalci zainteresirani, da se je delovno razmerje z odpuščenimi zaključilo čimhitreje. V ta namen so se mnogi delodajalci  uspeli z delavci dogovoriti, da so se odpovednemu roku bodisi delno, bodisi v celoti odpovedali na račun določenega denarnega povračila. Višina le-tega je bila marsikdaj tudi nižja od siceršnjega neuradnega izhodišča kot se dogovori v običajnih razmerah, ekvivalent plači ki bi jo delavec prejel v kolikor bi bil še zaposlen v času odpovednega roka. Sicer ni nepomemben niti podatek, da ima takšno denarno povračilo značaj drugega prejemka iz delovnega razmerja. To pomeni, da