Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije (OZS), Združenje delodajalcev Slovenije (ZDS), Trgovinska zbornica Slovenije (TZS), Gospodarska zbornica Slovenije (GZS) in Združenje delodajalcev obrti in podjetnikov Slovenije (ZDOPS), reprezentativne delodajalske organizacije in članice Ekonomsko-socialnega sveta, smo 22. oktobra na Vlado RS naslovili skupno stališče in pripombe k predlogu Zakona o izplačilu zimskega prejemka, ki je edina točka dnevnega reda današnje izredne seje ESS.

S prekinitvijo obravnave izhodišč o izplačilu božičnice na 366. seji ESS dne 10. 10. 2025 smo delodajalske organizacije želele vladni strani dati čas, da ponovno pretehta argumente gospodarstva in delodajalcev za prostovoljnost uvedbe tovrstnega prejemka, ter oblikuje nova izhodišča, ki bodo te argumente upoštevala in omogočila nadaljnji pogajalski proces.

Delodajalci smo se udeležili še dveh posvetovanj z vladno stranjo. V nasprotju z zagotovilom na posvetu s predsednikom Vlade RS dr. Robertom Golobom dne 17. 10. 2025, da so možnosti za spremembe še odprte, predlog zakona, ki smo ga prejeli istega dne, ne odstopa od izhodišč in uvedbe obveznega novega prejemka. Vsled navedenemu smo 22. 10. 2025 na predsednika Vlade RS in na pristojna ministrstva naslovili podrobne argumentirane pripombe na predlog zakona in način njegovega sprejemanja. Tudi na posvetu z resornim ministrom Luko Mescem dne 24. 10. 2025 delodajalske organizacije nismo prejele jasnih in argumentiranih opredelitev do naših stališč in pripomb k predlogu navedenega zakona, zato smo k temu še dodatno pisno pozvale.

Glede na to, da smo po dodatnih dveh opravljenih posvetovanjih in pisnem pozivu delodajalske organizacije v petek, 24. 10., prejele le dopis s strani državnega sekretarja na MDDSZ Dana Juvana, za katerega ne moremo oceniti, ali predstavlja skupno stališče Vlade RS, ne pristajamo na obravnavo predloga zakona na izredni seji Ekonomsko socialnega sveta in se današnje seje ne bomo udeležili.

PRILOGA:

Odgovor na odziv MDDSZ na stališče delodajalskih organizacij glede zimskega prejemka z dne 24. 10. 2025

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju: MDDSZ) se v svojem odzivu z dne 24. 10. 2025 ni opredelilo do bistvenih vsebin, ki so jih reprezentativne delodajalske organizacije izpostavile v stališču z dne 22. 10. 2025 glede Predloga zakona o izplačilu zimskega prejemka.

1. Vsebine, ki so ostale neobravnavane ali neodgovorjene

• Zahteva, da se do stališča reprezentativnih delodajalskih opredeli Vlada RS: Odziv je pripravljen s strani MDDSZ, kjer podpisnik niti ni minister Luka Mesec, temveč državni sekretar Dan Juvan.

• Potrebnost zakonskega urejanja in spoštovanje Resolucije o normativni dejavnosti: MDDSZ v svojem odzivu ne naslovi tega očitka – ne predstavi nobene dodatne analize niti ne odgovori na trditev o pomanjkljivosti predloga glede na zahteve resolucije.

• Utemeljitev odstopa od splošnih pravil delovnega prava: MDDSZ v svojem odzivu ni pojasnilo, zakaj je tak poseben zakon nujen in s čim je utemeljena potreba po posegu v pogodbena razmerja mimo obstoječih mehanizmov kolektivnega dogovarjanja. Sklicuje se sicer na »pravno praznino« in »socialno funkcijo« delovnega prava, ne odgovori pa na vprašanje, zakaj obstoječa splošna ureditev (ZDR-1, kolektivne pogodbe itn.) ne zadošča in kje ne zadošča.

• Namen varstvenih določb in meja zakonskih posegov: MDDSZ se v odzivu ne opredeli neposredno do te vsebine. Odziv sicer poudarja socialno pravičnost in odgovornost države za dostojne življenjske pogoje, vendar ne nasprotuje argumentu, da zimski prejemek presega tradicionalni okvir varstvenih ukrepov. Ostaja nepojasnjeno, zakaj je takšna enostranska ureditev nove pravice brez pogajanj upravičena z vidika namena delovnega prava.

• Pomanjkanje socialnega dialoga in obid Ekonomsko-socialnega sveta (ESS): MDDSZ v odzivu nikjer ne zanika očitka, da socialni dialog pri pripravi tega zakona ni bil spoštovan, niti ne ponuja utemeljitve za obid postopka znotraj ESS. Namesto tega izpostavlja dolžnost države zagotavljati minimalne standarde, »kadar kolektivna pogajanja ne uspejo zagotoviti primerne zaščite«. S tem se MDDSZ sklicuje na upravičenje državnega posega, ne da bi odgovorilo na vprašanje, zakaj in kako je bil socialni dialog v tem primeru zaobiden (ter ali je bil sploh poskušan).

• Dokazi o obstoječih praksah nagrajevanja: MDDSZ samo ponovi, da »obstoječa ureditev ne predvideva posebnega zimskega prejemka« in da ga trenutno »prejema samo tretjina zaposlenih« (realno gledano ½ vseh zaposlenih v zasebnem sektorju, ker je treba od vseh zaposlenih odšteti javni sektor). Ne ponudi pa nobenih dodatnih dejstev ali analiz, ki bi dokazale ali vsaj izkazale, da neizplačevanje božičnic pri ostalih delodajalcih predstavlja sistemsko težavo (denimo dokaz, da so zaposleni zaradi tega v socialni stiski ali da podjetja zlorabljajo položaj). S tem ostaja neodgovorjeno vprašanje, ali je zakonska intervencija sploh sorazmerna in upravičena, glede na to da določena praksa nagrajevanja že obstaja in da ni izkazano, da bi bila njena odsotnost posledica škodoželjnosti delodajalcev.

• Neopredelitev do predlagane vsebine zakona: MDDSZ se v svojem odzivu vsebinsko v nobenem delu ne opredeli do vsebinskega predloga sprememb in dopolnitev delodajalske strani.

2. Pravna spornost razlogovanja in utemeljevanja zimskega prejemka z analogijo na regres za letni dopust

MDDSZ skuša celoten koncept zimskega prejemka utemeljevati z analogijo na regres za letni dopust, z utemeljitvijo, da delavci prejmejo vsaj dodatno podporo v zimskem obdobju (ki bi delavcem pomagal kriti povečan življenjski strošek v zimskem obdobju (npr. višje stroške ogrevanja, prehrane, povečano finančno obremenitev gospodinjstev itd.)). MDDSZ dodaja, da v času visokih življenjskih stroškov in negotovosti na trgu dela, dodatno plačilo deluje kot priznanje za trud zaposlenih ter kot simbol spoštovanja njihovega prispevka.

Takšno stališče je pravno sporno in v nobenem svojih elementov ustrezno argumentirano. Regres je bil uveden zaradi specifične potrebe (kritje (povišanih) stroškov ob izrabi letnega dopusta) in je v ZDR-1 opredeljen skupaj s plačo in povračili stroškov kot sestavni del pravic iz delovnega razmerja. Zimski prejemek pa te nujnosti ne izkazuje – gre za ukrep interventnega povišanja prejemkov v določenem obdobju leta iz razloga, ki je arbitrarno izbran (domnevno povišani življenjski stroški v zimskem času).

Res je, da so pozimi nekateri stroški (ogrevanje, prazniki) višji, vendar so le-ti spet sezonsko nižji poleti; prav tako imajo različne panoge različne cikle poslovanja. Izpostavljena socialna funkcija (razbremenitev delavcev v draginji) bi se lahko dosegla tudi z drugimi ukrepi, ne nujno s trajno in neizogibno obveznostjo za vse delodajalce. S stališča koncepta »varstvenih predpisov« argument ministrstva ne opravi niti osnovne logične presoje: prikazuje zimski prejemek kot nujni minimalni standard, čeprav zanj ni jasno dokazano, da je minimum (prej nasprotno – obstoječi sistem plač in dodatkov je bil do sedaj ocenjen kot zadosten za zagotavljanje minimalnih pravic, in to še zlasti preko funkcije minimalne plače, ki temelji na minimalnih življenjskih stroških in rednem letnem usklajevanju le-te in ki v svoji zasnovi dejansko predstavlja ciljni ukrep).

MDDSZ se sicer sklicuje tudi na zgodovinski primer regresa, češ da so delodajalci v preteklosti nasprotovali tudi obveznemu letnemu regresu, ki je danes sprejet kot temeljna pravica. Vendar ta primerjava ne upošteva konteksta: regres za letni dopust je namenjen zagotovitvi, da lahko vsak delavec izkoristi letni dopust v obsegu dveh tednov in si ga materialno privošči – gre torej za podporo uresničevanju temeljne delovnopravne pravice do počitka in regeneracije. Zimski prejemek pa nima podobne funkcionalne neposredne povezave s katerokoli že uveljavljeno delovnopravno pravico; v bistvu v s svojem temelju predstavlja še vedno predstavlja božičnico, 13. plačo oziroma nagrado, ki je predmet kolektivnih pogodb ali poslovne politike. Utemeljitev, da je takšna obveznost »pravna praznina« v sistemu, je pravno šibka – odsotnost zakonsko zapovedane božičnice ne pomeni pravne vrzeli, temveč odraz načelne odločitve, soglasno sprejete v socialnem dialogu (ZDR-1 je bil sprejet s soglasjem vseh reprezentativnih socialnih partnerjev), da to področje prepusti avtonomnemu urejanju. S tega vidika je pravna logika ministrstva sporna: trdi, da ravna »odgovorno do socialno-ekonomskega položaja zaposlenih« in hkrati »upošteva fiskalne zmožnosti delodajalcev«, vendar se zanika pomislek o sorazmernosti – ali je dopustno z enim ukrepom uzakoniti dodaten izdatek za vse delodajalce in vse zaposlene delavce (ne glede na višino plače), namesto da bi se morebitne specifične težave reševale ciljno in z dogovorom tam, kjer dejansko obstajajo.

MDDSZ v predloženem gradivu trdi tudi, da upošteva načelo potrebnosti pravnega urejanja, vendar iz odziva in samega predloga ni razvidno, da bi bila izvedena resna analiza stanja. Napačna je interpretacija, da se vrzel v zakonodaji (odsotnost določene pravice) avtomatsko enači s potrebo po novi ureditvi. Resolucija o normativni dejavnosti zahteva od predlagateljev zakonov, da najprej preverijo obstoječe podatke, ugotovijo, ali dejanski problem sploh obstaja, in pretehtajo alternative. V obravnavanem primeru MDDSZ ni predstavilo dokazov o sistemski težavi, kot so na primer: statistični podatki o tem, da zaposleni v zimskem času padajo v revščino zaradi višjih stroškov, ali analize, da kolektivno dogovarjanje v tej točki povzroča nepravičnosti, ki bi jih bilo treba odpraviti z zakonom. Namesto tega navaja le očitno dejstvo, da tak prejemek trenutno ni predviden in da ga prejme le tretjina zaposlenih. To je opisen podatek, ne pa analiza vzrokov in posledic. S proceduralnega vidika MDDSZ spregleda obvezo predhodnega preverjanja učinkov predpisa: v gradivu ni ocene, kakšen finančni učinek bo ukrep imel na podjetja različnih velikosti, ali kakšne bi bile alternativne možnosti (npr. neobvezen okvirni sporazum, davčna olajšava za prostovoljne božičnice ipd.). Napačna interpretacija je torej, da zgolj sklicevanje na socialno pravičnost in željo izboljšati položaj delavcev nadomešča potrebno objektivno utemeljitev. S tem MDDSZ krši postopkovna pravila, čeprav formalno zatrjuje skladnost z njimi. V skladu z resolucijo bi morala biti »poglobljena analiza zadevnega področja« opravljena in nujnost ukrepa izkazana, česar pa niti v gradivu niti odzivu MDDSZ ni.