Spoštovani uporabnik Microsoft Internet Explorerja!

Spletni brskalnik, ki ga uporabljate, ne omogoča polne funkcionalnosti spletnih portalov OZS. V izogib težavam pri delu s portalom vam predlagamo, da uporabite sodobne spletne brskalnike kot so Google Chrome, Mozilla Firefox ali Microsoft Edge.

Hvala lepa za razumevanje.
Postanite član OZS Izjemne ugodnosti, svetovanje, poslovna podpora ...

Najpogostejša vprašanja

Pogoji za registracijo živilske trgovine (prodaja živil na drobno)

Navajamo zahteve in pogoje za odprtje trgovine na drobno z živili (npr. prodaja živil kot so čaji, začimbe, slaščice, omake  – večinoma vse zapakirano in embalirano iz tretjih držav). Omenjena živila se kupujejo v Sloveniji (pri dobaviteljih, ki že uvažajo hrano iz tretjih držav).

Za odprtje trgovine na drobno z živili je potrebno registrirati naslednji dejavnosti in sicer:

  • Trgovina na drobno  v ne specializiranih prodajalnah pretežno z živili

https://spot.gov.si/sl/dejavnosti-in-poklici/dejavnosti/trgovina-na-drobno-v-nespecializiranih-prodajalnah-pretezno-z-zivili/

 

  • Trgovina na drobno v specializiranih prodajalnah s kruhom, pecivom, sladkornimi izdelki

https://spot.gov.si/sl/dejavnosti-in-poklici/dejavnosti/trgovina-na-drobno-v-specializiranih-prodajalnah-s-kruhom-pecivom-testeninami-sladkornimi-izdelki/

Trgovec na drobno mora za opravljanje trgovske dejavnosti izpolnjevati minimalne tehnične in prostorske pogoje, voditi podatke o trgovskem blagu in imeti ustrezno določen obratovalni čas.

Pri opravljanju dejavnosti, mora trgovec zagotoviti redno overitev meril - tehtnice, ki jih uporablja za zaračunavanje svojih storitev.

Poleg navedenega naj upošteva splošne zahteve o označevanju živilskih izdelkov. Označevanje živil ter zdravstvene in prehranske trditve | GOV.SI

Posamezni pravilniki so:

Pravilnik o označevanju predpakiranih živil (UL RS, št. 36/2014)  Vsebina Uradnega lista | Uradni list (uradni-list.si) in

Pravilnik o označevanju živil, ki niso predpakirana (UL RS, št. 66/16) Vsebina Uradnega lista | Uradni list (uradni-list.si).

Za trgovce ni obvezna prijava obratovalnega časa pri pristojnem občinskem organu, to velja le za gostince.

Trgovci določijo urnik obratovalnega časa svoje prodajalne, ki ga morajo objaviti na vidnem mestu pri vhodu v prodajalno v skladu s 8. členom Zakona o trgovini.

Uvoz blaga iz EU

Uvoz blaga iz EU in potrebna dokumentacija za blago, ki je za prodajo naprej je za samo blago obvezna dokumentacija, ki spremlja tehnično zahtevnejše blago:

  • Zapisi o določitvi tipa proizvoda….
  • Izjava o skladnosti  (za vse tipe proizvodov)
  • CE oznaka za vse tipe proizvodov
  • Garancija (servisni pogoji)
  • Navodilo za vgradnjo, uporabo
  • Navodila za servisiranje, vzdrževanje
  • Opozorila, slike, piktogrami
  • Prodajna dokumentacija (račun, dobavnica, naročilnica,…)

Poskrbeti morate, da bo vse navedeno v slovenskem jeziku, izdelek pa označen s CE znakom, na podlagi izvedenega preskušanja po evropskih standardih. Navesti morate tudi, na koga se lahko kupci obrnejo v primeru okvare in potrebe po servisu.

Označevanje cen v prodajalni

Označevanje blaga s cenami je obvezno pri vseh izdelkih, ki so kot taki takoj na voljo za odvzem s police ali prodajnega mesta, ne da bi bil za to predhodno potreben pogovor s stranko, izdelava ponudbe ipd. Cene blaga, ki je na voljo, je namreč možno označiti v skladu s 6. členom pravilnika:

  1. Cena blaga mora biti označena na prodajnem mestu na blagu.

(2) Cena se lahko označi tudi na enega od naslednjih načinov, vendar tako, da ne obstaja možnost zamenjave s ceno drugega blaga:

1. na polici, kjer je blago nameščeno;

2. na izvirni embalaži blaga;

3. v obliki cenika;

4. v katalogu;

5. na drug ustrezen način na prodajnem mestu, ki izpolnjuje pogoje iz 8. člena tega pravilnika.

 

Na vzorcih cen ni potrebno navajati (so napisani pod izjeme pod točko 4. 5. člena), vendar jih označite z nalepko ali tablico VZOREC, RAZSTAVNI EKSPONAT, NI ZA PRODAJO ali kaj podobnega.

Za posebno naročene izdelke po meri, lastnostih, cenovnih razredih in željah kupca so potem cene kumulativno navedene na ponudbi (kjer so razvidne še količine, popusti ipd.).

Zbiranje ponudb pomeni, da bi razstavili izdelek in točno tistega prodajali recimo najboljšemu ponudniku ali na dražbi ali v smislu odprodaje zadnjega kosa ipd. To ni zbiranje ponudb, ki so s strani kupcev naročene za redno blago.

Ali je zakonsko določen rok sezonskih razprodaj oz. kakšne so obveznosti trgovcev?

Upravni odbor TZS, ki je prej določal pravila sezonskih razprodaj,  se je že konec leta 2016 odločil, da s svojimi pravili, ki so bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 135/04, ne bo več reguliral sezonskih razprodaj tekstilnega blaga in obutve. Tako se prvi ponedeljek januarja prihodnje leto ne bodo več začele zimske razprodaje, drugi julijski ponedeljek pa ne več poletne. Odslej bo to stvar poslovne odločitve posameznega trgovca, ki pa bo moral še vedno spoštovati zakonske določbe glede razprodaj.

Za sezonske razprodaje tekstilnega blaga in obutve veljajo določila Zakona o varstvu potrošnikov ZVPot-1 (Uradni list RS, št. 130/2022):

15. člen

(znižanje cene in razprodaja)

(1) Pri znižanju cene blaga podjetje označi prejšnjo ceno in znižano ceno.

(2) Za prejšnjo ceno se šteje najnižja cena, ki jo je podjetje uporabljalo v zadnjih 30 dneh pred uporabo znižane cene.

(3) Ne glede na prejšnji odstavek se pri blagu, ki je na trgu manj kot 30 dni, za prejšnjo ceno šteje najnižja cena, po kateri je podjetje ponujalo blago pred znižanjem cene v obdobju, v katerem je bilo blago na trgu.

(4) Ne glede na drugi odstavek tega člena in prejšnji odstavek se v primeru neprekinjenega postopnega zniževanja cene za prejšnjo ceno iz drugega odstavka tega člena šteje cena, ki je bila najnižja cena najmanj 30 dni pred prvo znižano ceno v neprekinjenem postopnem zniževanju cene.

(5) Če je odstotek znižanja objavljen v razponu, mora najvišji odstotek znižanja zajemati najmanj eno četrtino vrednosti vsega blaga, ki je na razprodaji.

Kje, kako in kdo lahko prodaja ob nedeljah in z zakonom določenih dela prostih dnevih?

V Uradnem listu RS, št. 139/20 z dne 9.10.2020 je bila objavljena novela zakona o trgovini, po kateri trgovec ne sme določiti obratovalnega časa prodajaln ob nedeljah in z zakonom določenih dela prostih dnevih. Novelaje začela veljati je v soboto 24. oktobra 2020. Državni zbor je sicer odobril nekaj izjem, med drugim so to prodajalne do 200 m2 prodajne površine na bencinskih servisih, postajališčih in v bolnišnicah,.. in prodajalne s površino prodajnega prostora do 200 m2, če delo ob nedeljah in z zakonom določenih dela prostih dnevih v svojih prodajalnah opravlja izključno oseba, ki je kot samostojni podjetnik posameznik nosilec trgovinske dejavnosti oziroma njegov prokurist ali zakoniti zastopnik oziroma prokurist pravne osebe, ki opravlja trgovinsko dejavnost.

Kljub sprejeti noveli zakona o trgovini o "načeloma splošnem" zaprtju prodajaln ob nedeljah in z zakonom določenih dela prostih dnevih pa bo prodaja pod določenimi pogoji nekaterim še vedno dovoljena, pri čemer si je najprej potrebno odgovoriti naslednje:

- ali se prodaja izvaja v prodajalni ali zunaj prodajaln (t.j. na premičnih stojnicah, s prodajnimi avtomati, potujočo prodajalno) kot je opredeljeno v zakonu o trgovini (ZT-1)?

- ali prodajalna sodi med izjeme določene v  novem četrtem, petem ali šestem odstavku 8. člena zakona o trgovini?

- ali je za delodajalca in za zaposlene zavezujoča KPDTS - kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije?

In še dodatno pojasnilo: Zakon o trgovini (ZT-1) v 4. členu določa, da se določbe tega zakona smiselno uporabljajo tudi za pravne osebe, samostojne podjetnike posameznike in druge posameznike, ki prodajajo lastne izdelke ali pridelke potrošniku, če drug zakon ne določa drugače. Več dostopno tukaj

Pravilna prodaja na stojnicah?

Prodaja na stojnici mora biti ustrezno registrirana, in ne glede na to, s katero dejavnostjo se podjetje ukvarja, mora biti le ta ustrezna glede na dejavnosti, ki jih navaja Standardna klasifikacija dejavnosti iz leta 2008.

Za prodajo na stojnici mora imeti registrirano tudi eno izmed spodnjih dejavnosti:

•  47.810 Trgovina na drobno na stojnicah in tržnicah z živili, pijačami in tobačnimi izdelki

•  47.820 Trgovina na drobno na stojnicah in tržnicah s tekstilijami in obutvijo

•  47.890 Trgovina na drobno na stojnicah in tržnicah z drugim blagom (sem sodi prodaja preprog, knjig, igrač, okraskov ...)

Prodaja na stojnici: prijave ima čez lokalna skupnost

Oseba, ki na stojnici prodaja, mora biti ustrezno statusno organizirana, pri tem pa mora izpolnjevati tudi pogoje, kot jih določa Zakon o trgovin (ZT-1), ki pravi, da mora trgovec za prodajo blaga na premičnih stojnicah, prodajo s prodajnimi avtomati in potujočo prodajalno pridobiti pisno soglasje lastnika ali pooblaščenega upravljavca prostora, na katerem se prodaja blago. V pisnem soglasju morata biti določena prostor in časovni termin prodaje blaga. Če želi podjetje prodajati na prostem, mora vedeti, da prostor, kjer lahko prodaja, določi lokalna skupnost v svojih aktih. Sem sodi tudi prodaja blaga na prireditvah (sejmi, shodi in podobno). V tem primeru lahko organizator prireditve ali organizatorka prireditve pridobi pisno soglasje za vse trgovce, ki prodajajo na prireditvi. Lokalne skupnosti oziroma občine za oddajo tržnega prostora največkrat to sporočijo v javnem razpisu, na katerega se morajo ponudniki prijaviti. Če želite torej prodajati blago npr. s premično stojnico na plaži, morate najprej preveriti, ali akti lokalne skupnosti to dopuščajo ter katero dokumentacijo morate pridobiti, da lahko to legalno opravljate.

Prodajo na stojnici ureja tudi Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih za opravljanje trgovinske dejavnosti, ki med drugimi navaja podrobnosti glede določitve stojnice. Premična stojnica pomeni, da gre za mizi podobno pripravo, ki omogoča prodajo blaga. Ob predpostavki, da so izpolnjeni tudi drugi pogoji za prodajo blaga, drugih omejitev, ob predpostavki, da so upoštevani tudi drugi pogoji za prodajo blaga (zakonodaja s področja zdravstvene ustreznosti živil, higiene živil, varnosti proizvodov itd.), ni.

Kdo lahko opravlja delo na stojnici

Oseba, ki prodaja na stojnici, je lahko samostojni podjetnik, registriran za ustrezno dejavnost, lahko pa gre za zaposleno osebo, ki ima lahko odprt tudi popoldanski s. p. ali pa nekoga, ki ima priglašeno osebno dopolnilno delo. Oseba, ki prodaja na stojnici, pa za prodajo na stojnici lahko angažira tudi naslednje:

•  družinskega člana - kratkotrajno delo,

•  študenta - delo prek napotnice,

•  zaposli osebo za določen čas,

•  najame posameznika s podjemno pogodbo,

•  najame upokojenca ta občasno oziroma začasno delo upokojenca,

•  se dogovori o prostovoljnem delu.

Stojnica je lahko društvena le v primeru, da ima društvo v svojem temeljnem aktu določeno opravljanje pridobitne dejavnosti. Pridobitna dejavnost se v društvih opravlja le kot dopolnilna dejavnost nepridobitni dejavnosti društva in mora biti povezana z namenom in ciljem društva. Za prodajo blaga na stojnici je potrebno imeti registrirano to pridobitno dejavnost. Če vam na stojnici pomagajo prostovoljci, je primerno skleniti Dogovor o prostovoljnem delu.

Inšpekcijski obisk stojnice

Trgovec mora zagotoviti evidentiranje poslovnih dogodkov v zvezi s stanjem blaga v skladu s slovenskimi računovodskimi standardi ali mednarodnimi standardi računovodskega poročanja. Na prodajnem mestu mora pristojnim inšpekcijskim organom zagotoviti naslednje podatke (kadar se evidenca o spremembi prodajne cene blaga ne vodi na prodajnem mestu, je trgovec dolžan predložiti navedene podatke najpozneje v 24 urah):

•  številko in datum prevzemnega dokumenta,

•  ime dobavitelja,

•  številko in datum dobaviteljevega dokumenta,

•  ime, mersko enoto in količino blaga,

•  prodajno ceno blaga,

•  podatke o spremembi prodajne cene blaga.

V skladu z novo zakonodajo o davčnem potrjevanju računov, mora prodajalec tudi na stojnici izobesiti obvestilo za potrošnike o obveznosti jemanja računov, poskrbeti pa mora tudi za ustrezno davčno potrjevanje z ustrezno davčno blagajno. V primeru stojnice gre za premičen poslovni prostor, če prodaja peš, brez stojnice, pa je lahko to tudi sama elektronska naprava. To velja tudi v primeru, ko se ne uporablja elektronske davčne blagajne ampak vezano knjigo računov.

Kratek opis je dostopen tudi na SPOTu.

Pravilna prodaja hrane in pijače na stojnicah?

Prodaja na stojnici mora biti ustrezno registrirana. Ne glede na to, s katero dejavnostjo se ukvarja podjetje, mora biti le ta ustrezna glede na dejavnosti, ki jih navaja Standardna klasifikacija dejavnosti iz leta 2008.

V primeru prodaje pijače in hrane na stojnici pa je dejavnost, ki sodi po SKD 2008 v šifro dejavnosti 56.104 Začasni gostinski obrat. Dejavnost ne zahteva pogojev glede izobrazbe oziroma kakšnih dovoljenj, je pa za izvajanje te dejavnosti potrebno izpolnjevati pogoje s področja varne hrane.

Vsi nosilci živilske dejavnosti v državah članicah Evropske unije v skladu z Uredbo o higieni živil, morajo obvezno registrirati svoj živilski obrat (v priponki), v katerem izvajajo katerokoli aktivnost, povezano z živili. Mednje spadajo tudi stojnice s hrano oziroma premični gostinski objekt. Nosilec živilske dejavnosti oziroma bodoči podjetnik mora najpozneje 15 dni pred začetkom obratovanja oddati vlogo za registracijo obrata. Pred začetkom poslovanja mora obrtnik/podjetnik pripraviti smernice dobre higienske prakse za gostinstvo.

Kontakti območnih enot Uprave za varno hrano: https://www.gov.si/drzavni-organi/organi-v-sestavi/uprava-za-varno-hrano-veterinarstvo-in-varstvo-rastlin/o-upravi/inspekcija-za/

Na lokaciji prodaje je tudi potrebno imeti izjave in soglasje o zdravstvenem stanju, ki so v stiku z živili, ki se prodajajo na stojnice, ki jih lahko prejmete s strani Sekcije trgovcev OZS.

Ali je obvezno izstavljanje računov?

Z 18. aprilom 2023 začne veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem potrjevanju računov (Uradni list RS, št. 40), s katerim se ponovno uvaja obveznost izročanja računa kupcu – končnemu potrošniku za kupljeno blago oziroma prejeto storitev.

Davčni zavezanec mora od vključno 18. aprila 2023 dalje kupcu račun vedno tudi izročiti (ne le na njegovo zahtevo), in sicer ne glede na način plačila.

Kupcu se lahko račun izroči v papirnati ali elektronski obliki. Najpogostejša izročitev v elektronski obliki, ki jo omogoča razširjenost sodobne tehnologije, je posredovanje računa kupcu prek mobilnih aplikacij ali elektronske pošte. Če je kupec plačal z gotovino, potem mora biti tako izročitev v papirnati kot v elektronski obliki izvedena, preden kupec zapusti poslovni prostor prodajalca, v katerem plača in prevzame blago ali opravljeno storitev.

Kupec mora izročeni račun prevzeti in ga, če je bilo plačilo izvedeno gotovinsko, zadržati ob odhodu iz poslovnega prostora davčnega zavezanca.

Tudi v primeru izdaje elektronskega računa velja, da mora kupec račun prevzeti in ga zadržati neposredno po odhodu iz poslovnega prostora (v primeru gotovinskega plačila) in ga na zahtevo predložiti pooblaščeni osebi davčnega ali tržnega organa.

Kako se pravilno izvaja videonadzora in njegovo označevanje po ZVOP-2?

Podjetja pogosto svoje poslovne prostore zavarujejo z videonadzorom in v zadnjem času so precej pogosta vprašanja, kako pravilno označiti izvajanje takega nadzora, da bo le to v skladu s pravili ZVOP-2 in splošno uredbo. ZVOP-2 podrobneje ureja posamezna vprašanja povezana z vzpostavitvijo in izvajanjem videonadzora v 3. poglavju II. dela, v členih od 76. do 80. Za zasebna podjetja, ki izvajajo videonadzor so pomembne sledeče določbe:

- 76. člen ZVOP-2, ki določa splošna pravila o videonadzoru in varstvu osebnih podatkov,

- 77. člen ZVOP-2, ki določa izvajanje videonadzora pri dostopu v uradne službene oziroma poslovne prostore,

- 78. člen ZVOP-2, ki govori o izvajanju videonadzora znotraj delovnih prostorov in

- 80. člen ZVOP-2, ki določa pravila o izvajanju videonadzora na javnih površinah.

Odločitev o uvedbi videonadzora sprejme predstojnik, direktor ali drug pooblaščen posameznik osebe zasebnega sektorja kot upravljavca v obliki pravilnika, iz katerega morajo izhajati tudi razlogi za uvedbo sistema videonadzora. Upravljavec, ki izvaja videonadzor, mora o tem, da opravlja videonadzor  objaviti obvestilo. Obvestilo mora biti vidno in razločno objavljeno na način, ki omogoča posamezniku, da se še preden vstopi v območje, ki je nadzorovano z video sistemom, seznani z njegovim izvajanjem. S takim načinom objave se posamezniku omogoči, da se lahko vstopu v nadzorovano območje odpove.

Takšno obvestilo mora poleg informacij iz prvega in drugega odstavka 13. člena Splošne uredbe obvezno vsebovati naslednje informacije:

1. pisno ali nedvoumno grafično opisano dejstvo, da se izvaja videonadzor;

2. namene obdelave, navedbo upravljavca video nadzornega sistema, telefonsko številko ali naslov elektronske pošte ali spletni naslov za potrebe uveljavljanja pravic posameznika s področja varstva osebnih podatkov;

3. informacije o posebnih vplivih obdelave, zlasti nadaljnje obdelave;

4. kontaktne podatke pooblaščene osebe (telefonska številka ali naslov e-pošte);

5. neobičajne nadaljnje obdelave, kot so prenosi subjektom v tretje države, spremljanje dogajanja v živo, možnost zvočne intervencije v primeru spremljanja dogajanja v živo.

Namesto objave v obvestilu se lahko obveščanje posameznika izvede tudi na način, da upravljavec informacije iz prvega in drugega odstavka 13. člena Splošne uredbe in informacije iz 3. do 5. točke obvestila objavi na spletnih straneh. V tem primeru mora na obvestilu iz prejšnjega odstavka objaviti spletni naslov, kjer so te informacije dostopne (URL naslov spletne strani, poleg tega pa lahko tudi QR kodo). Seveda pa taka objava (na spletnih straneh) ne pomeni, da se videonadzor lahko opravlja brez ustreznega opozorila na samem mestu opravljanja nadzora. Informacija o videonadzoru mora biti izobešena oziroma objavljena na viden in trajen način. To pomeni, da mora biti vidna ves čas, ko se videonadzor izvaja. Obveznosti obveščanja o izvajanju videonadzora se upravljavec ne more izogniti tako, da na primer v medijih javno objavi, da izvaja na določenem mestu videonadzor. Posameznik, ki vstopi v cono kjer se tak nadzor vrši mora biti torej vedno in vsakič obveščen, da vstopa v območje, ki se nadzoruje. Pri izvajanju videonadzora je pomembno, da se le ta ne sme izvajati v dvigalih, sanitarijah, prostorih za preoblačenje, hotelskih sobah in v drugih prostorih, kjer posameznik pričakuje višjo stopnjo zasebnosti.

V pomoč pri postavljanju oznak o izvrševanju videonadzora in vsebini teh oznak najdete v dokumentu ”Smernice 3/2019 o obdelavi osebnih podatkov z video napravami”. Smernice delijo te podatke na dve ravni. Prva raven je primarni, prvi stik upravljavca (videonadzor) s posameznikom, torej njegovimi osebnimi podatki. V tej fazi upravljavci opozorijo posameznika o uporabi videonadzora z opozorilnim znakom, ki vsebuje ustrezne informacije. Prikazane informacije se lahko navedejo skupaj z uporabo ikone, ki na jasen, razumljiv in berljiv način zagotovi pregled načrtovane obdelave. Oblika informacij mora biti prilagojena posamezni lokaciji. Informacija o opravljanju videonadzora mora biti na takem mestu, da lahko posameznik enostavno prepozna okoliščine nadzora, preden vstopi na nadzorovano območje. Priporoča se, da je označevalna tabla o izvajanju nadzora postavljena v višini oči, torej tako, da jo vsak lahko enostavno opazi, prav tako podatke, ki jih navaja. Opozorilni znak mora načeloma vsebovati najpomembnejše informacije, ki so posamezniku potrebne  - npr. podrobnosti o namenih obdelave, identiteto upravljavca in obstoj pravic posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, skupaj z informacijami o največjih učinkih obdelave. To lahko na primer vključuje zakonite interese upravljavca in kontaktne podatke pooblaščene osebe za varstvo podatkov (če je to ustrezno). Znak mora vsebovati tudi vse ostale informacije, ki bi lahko bile za posameznika pomembne - na primer informacije o prenosu tretjim osebam, zlasti če so le te zunaj EU, in o obdobju hrambe. Če te informacije niso navedene, bi lahko posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, utemeljeno predpostavljal, da spremljanje poteka samo v živo, torej brez snemanja podatkov ali njihovega posredovanja tretjim osebam. Na znaku je potrebno opozoriti tudi na informacije druge ravni (glej v nadaljevanju).  Pri postavljanju opozorilnega znaka mora upravljavec izhajati iz stališča posameznika – znak mora biti postavljen na način, ki posamezniku omogoči, da lahko oceni, katero območje snema kamera in se mu izogne, če ne želi vstopiti v nadzorovan del oziroma glede na območje, ki ga pokriva kamera ustrezno prilagodi svoje vedenje.

Informacije druge ravni morajo biti na voljo tudi na mestu, ki je posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, enostavno dostopno, na primer kot celovit informativni list, ki je na voljo na osrednji lokaciji (npr. na informativnih točkah, recepciji ali blagajni) ali prikazan na zlahka dostopnem plakatu. Na opozorilnem znaku prve ravni je treba jasno opozoriti na informacije druge ravni (npr. koda QR ali naslov spletnega mesta). Pravilno je, da so te informacije zlahka dostopne tudi v nedigitalni obliki. Dostop do informacij druge ravni bi moral biti mogoč brez vstopa na nadzorovano območje, zlasti če se informacije zagotovijo digitalno (to se lahko na primer doseže s povezavo). Drugo ustrezno sredstvo je lahko telefonska številka, na katero je mogoče poklicati. Ne glede na to, kako se informacije zagotovijo, morajo vsebovati vse, kar je obvezno v skladu s členom 13 Splošne uredbe o varstvu podatkov.

Posnetki videonadzora se lahko ob upoštevanju načel iz 5. člena Splošne uredbe hranijo največ eno leto od trenutka nastanka posnetka. Upravljavec, ki izvaja videonadzor, mora zagotoviti, da je videonadzorni sistem zavarovan, kot to določata 24. in 32. člen Splošne uredbe.

Vpogled, uporaba ali posredovanje posnetkov videonadzornega sistema so dopustni samo za namene, ki so zakonito obstajali ali so bili navedeni na obvestilu v času zajema posnetka, kar pomeni, da njihove uporabe preko tega po prosti presoji upravljavca ni mogoče širiti.

Pri izvajanju videonadzora dostopa do poslovnih prostorov, morajo biti pisno obveščeni tudi vsi zaposleni. Če gre za videonadzor, ki se vrši po 77. členu ZVOP-2, lahko zbirka podatkov vsebuje tudi datum in čas vstopa v uradni službeni prostor in izstop iz njega, osebno ime posnetega posameznika, naslov začasnega ali stalnega bivališča, zaposlitev, označbo njegovega osebnega dokumenta in razlog vstopa. Glede videonadzora na delovnem mestu pa so pravila zelo stroga. Ta je mogoč le če je nujno potreben za varnost ljudi ali premoženja ali odkrivanja kršitev na področju iger na srečo ali za zavarovanje tajnih podatkov ali poslovnih skrivnosti in teh namenov ni mogoče doseči z milejšimi sredstvi. Navedeno pomeni, da je prepovedano snemati delovno mesto, kjer delavec dela, razen če je to nujno glede na zahteve iz prejšnjega stavka.

Na spletu lahko najdete več različnih predlogov, kako naj izgleda označevalna tabla o izvajanju videonadzora in v nadaljevanju je le eden od njih.

Podrobnejše podatke in tudi odgovore na precej vprašanj povezanih z izvajanjem videonadzora najdete v pojasnilih Informacijske pooblaščenke v dokumentu Smernice glede izvajanja videonadzora.