Kdo so ekonomsko odvisne osebe in kakšne pravice jim pripadajo?

Status ekonomsko odvisne osebe urejata 213. in 214. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki je stopil v veljavo v letu 2013. Zakon šteje za ekonomsko odvisno osebo tisto osebo, ki je samozaposlena, in na podlagi pogodb civilnega prava, osebno, za plačilo, samostojno in dlje časa opravlja delo, v okoliščinah ekonomske odvisnosti (kar pomeni, da najmanj 80 % svojih letnih prihodkov pridobi od istega naročnika) ter ne zaposluje delavcev.

Poudariti pa velja, da teh oseb nikakor ne gre enačiti s prikritimi delovnimi razmerji, česar mnogi v praksi ne ločijo. Pokazatelji obstoja delovnega razmerja, ki jih primeroma navaja priporočilo Mednarodne organizacije dela št. 198, so predvsem, da se delo opravlja po navodilih ter nadzorom druge stranke, delavec je vključen v organizacijo podjetja druge stranke, delo se opravlja v okviru določenega delovnega časa, v delovnih prostorih, določenih s strani druge pogodbene stranke itd. Drugi indici, ki tudi kažejo na prikritost delovnega razmerja, so objava prostega delovnega mesta, plačilna lista …

Na podlagi poročila Mednarodne organizacije dela, ki je nastal na podlagi ugotovitev na Mednarodni konferenci dela leta 2006, primeroma naštevam nekatere izmed pokazateljev, ki kažejo na ekonomsko odvisno osebo, in sicer je to v primeru, če ima samozaposlena oseba lastno podjetje, lastni posel, izpostavljena je finančnim tveganjem, če blago in storitve niso dobro opravljeni, je dolžan napake na lastne stroške odpraviti itd.

Izpostaviti je treba, da ekonomsko odvisne osebe nikakor niso delavci, zato zanje ne velja celotno delovno-pravno varstvo, ker pa so zaradi svoje ekonomske odvisnosti podobno kot delavci potrebne zaščite, jim zakon priznava določen obseg varstva. Tudi za ekonomsko odvisne osebe se tako uporabljajo določbe ZDR-1, ki se nanašajo na prepoved diskriminacije, zagotavljanje minimalnih odpovednih rokov, prepoved odpovedi pogodbe iz neutemeljenih odpovednih razlogov, zagotavljanje plačila za pogodbeno dogovorjeno delo kot je primerljivo za vrsto, obseg in kakovost prevzetega dela, upoštevaje kolektivno pogodbo in splošne akte, ki zavezujejo naročnika ter obveznosti plačila davkov in prispevkov ter uveljavljanje odškodninske odgovornosti.

Pravice, ki jih zakon ob izpolnjevanju predpisanih pogojev priznava ekonomsko odvisnim osebam, so po drugi strani obveznosti naročnika. Da bi jih ta lahko zagotavljal, je ekonomsko odvisna oseba ob koncu vsakega koledarskega ali poslovnega leta dolžna obvestiti naročnika, od katerega je ekonomsko odvisna, o pogojih, pod katerimi deluje (o obstoju ekonomske odvisnosti) in mu predložiti vse informacije in dokazila, na podlagi katerih bo lahko sam presodil obstoj ekonomske odvisnosti. Katera so ta dokazila, zakon ne določa, verjetno pa davčna dokazila, bilance stanja in računi naročniku.

Ekonomska oseba se torej loči od drugih samozaposlenih oseb po tem, da je ekonomsko odvisna od naročnika, od delavcev pa po tem, da delo opravlja samostojno, ne pa v razmerju podrejenosti.

Na podlagi prehodnih določb 223. člena ZDR-1 se ureditev ekonomsko odvisnih oseb po zakonu uporablja do uveljavitve zakona, ki naj bi urejal delo in varstvo ekonomsko odvisnih oseb, ki pa ga ni že od leta 2013.

Opozoriti pa je treba, da v zadnjih letih inšpekcija namenja večjo pozornost pri sklepanju civilnopravnih pogodb, ki imajo elemente delovnega razmerja, zato svetujemo, da ste previdni pri sklepanju tovrstnih pogodb, da vas po nepotrebnem ne doleti visoka globa.

Staša Pirkmaier, univ. dipl. pravnik, svetovalka – specialistka v Svetovalnem centru Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije