(Ne)nujni stroški prevozov pokojnikov

V Dolenjskem listu z dne 25. novembra 2021 je bil objavljen odziv enega izmed članov Odbora pogrebnih dejavnosti OZS, g. Francija Leša, na prej objavljen članek v zvezi s problematiko tolmačenja 8. člena ZPPDej.

V odzivu je g. Leš izpostavil, da je vprašanje tolmačenja namena in obsega 24-urne dežurne službe je v praksi sporno že od sprejema Zakona o pogrebni in pokopališki dejavnosti (ZPPDej) [1] l. 2016. Že ves čas poteka debata o tem, ali besedilo 8. člena ZPPDej zajema vsak prvi prevoz pokojnika, ne glede na okoliščine smrti, ali samo prevoze, ki so nujni.

Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (MGRT), kot resorno ministrstvo, določbo razlaga na način, ki je v praksi sporen. Vztraja se na tolmačenju, da predstavlja 24-urna dežurna služba vsak (prvi) prevoz pokojnika do hladilnih prostorov izvajalca javne službe, čeprav ZPPDej nikjer v besedilu ne uporablja dikcije »prvi prevoz«. Celo še več: ZPPDej izrecno v 5. členu določa, da so prevozi, ki ne sodijo v okvir 24-urne dežurne službe del pogrebne dejavnosti, ki se izvaja na trgu. Če bi vztrajali na tolmačenju, da so prvi prevozi pridržani samo za izvajalce 24-urne dežurne službe, pridemo do bizarne situacije, v kateri so svojci prisiljeni plačati dvojne stroške prevozov pokojnikov v določenih primerih, kot bo pojasnjeno spodaj.

Namen 24-urne dežurne službe je zagotoviti samo prevoze pokojnikov, ki so nujni in neogibno potrebni zaradi obdukcije, nesreč ali drugih postopkov na pokojniku oz. v drugih okoliščinah, kjer ni mogoče ustrezno poskrbeti za pokojnika (npr. ko v domu ostarelih nimajo hladilnice oz. so vse zasedene in ni ne higienično, ne ustrezno, niti skladno s pieteto do pokojnika, da se ga pusti tam, kjer je umrl). Zato je tudi organizirana kot gospodarska javna služba, da se zagotovi, da se takšni primeri ustrezno obravnavajo in niso odvisni od razmer na trgu. Podoben je namen gospodarske javne službe na splošno, tj. zagotavljati tiste dobrine, ki jih na trgu ni mogoče oz. so težje dostopne vsem prebivalcem.

Primer: občan umre v bolnišnici, ki ima svoje hladilne prostore. Umrl je iz razlogov, ki so jasni in dodatni posegi niso potrebni. Pokojnika (za katerega je ustrezno poskrbljeno in niso potrebni dodatni posegi!) bi lahko tam, kjer je umrl, prevzelo pogrebno podjetje, ki ga svojci najamejo za pripravo na pogreb. Zakaj bi v tem primeru bilo sploh potrebno, da izvajalec 24-urne dežurne službe pokojnika odpelje v hladilne prostore drugje in ga morajo svojci (oz. najeto pogrebno podjetje) iskati na drugem kraju (ki je lahko izven občine prebivališča pokojnika). S tem se samo povzročajo dodatni stroški za prevoz in hrambo pokojnika, ki pa absolutno niso potrebni. Pri tem svojci nimajo besede in praviloma dobijo samo podatek, kje se pokojni nahaja. Tako v nekaterih primerih niti ne zvedo za dodaten strošek, ki se od občine do občine lahko bistveno razlikuje.

Prevozi, ki ne sodijo v kategorijo nujnih, ne sodijo v 24-urno dežurno službo in morajo biti prepuščeni trgu. Če namen zakonodajalca ne bi bil takšen, bi to tudi izrecno zapisal v ZPPdej. Kot že napisano, zakon celo izrecno določa, da prevozi, ki ne sodijo v sklop 24-urne dežurne službe, sodijo v okvir pogrebne dejavnosti, ki se izvaja na trgu[2]. To izhaja tudi iz sodne prakse, ki se počasi ustvarja, zlasti v primeru izpodbijanja prekrškovnih odločb, ki jih inšpekcije izdajajo zoper pogrebna podjetja, ki izvedejo prevoze pokojnikov, ki po njihovem mnenju sodijo v okvir 24-urne dežurne službe. Tudi v sodni praksi prevladuje stališče, da je 24-urna dežurna služba namenjena izključno nujnim prevozom.[3]

Z napačno razlago ZPPDej se v praksi pogrebnim podjetjem, ki jim je MGRT že izdal dovoljenje, onemogoča delo, saj ne morejo prevzeti pokojnika tam, kjer je umrl, pa čeprav pravega razloga za to ni. Če ne opravijo tega prevoza, je verjetnost, da jih bo svojec najel za preostale storitve, majhna, izvajalca 24-urne dežurne službe, ki lahko opravlja tudi druge pogrebne dejavnosti (in je praviloma javno podjetje ali ima koncesijo), pa večja. Pogrebna podjetja za ohranjanje dovoljenja zagotavljajo številne pogoje, ki so vezani na finančna sredstva (zaposlitev dveh delavcev, nakup posebnega motornega vozila itn.) in jih je težko zagotoviti, ko ne delajo.

Pomembno je izpostaviti, kot je g. Leš omenil, da MGRT ni pristojen za zavezujoče tolmačenje zakonodaje. To je izključno v domeni sodišč, ki, kot napisano zgoraj, že nakazujejo stališče, da je tolmačenje MGRT nepravilno. Vprašanje tolmačenja ZPPDej je bilo že zastavljeno Ustavnemu sodišču v l. 2017, vendar o tem še ni odločilo.