Gospodarska združenja predsedniku vlade o nerešenih vprašanjih na področju energetike

Spoštovani predsednik vlade, dr. Robert Golob,

Predstavniki delodajalskih in gospodarskih organizacij, članic ESS, smo od našega prvega srečanja z vami 5. septembra lani neprestano opozarjali na problematiko visokih cene električne energije za velika in energetsko intenzivna podjetja in posledično problem likvidnosti, ki se iz meseca v mesec poslabšuje. Ta vprašanja še vedno ostajajo odprta, saj zakon o pomoči gospodarstvu in uredba, ki regulira cene energentov, nista zajela vseh podjetij. V najslabšem položaju so ravno velika podjetja. Poleg tega so zakonodajne rešitve na tem področju ustvarile dodatne nerazumljive in nedopustne razlike med posameznimi podjetji kot tudi na ravni posameznih panog.

Velika in energetsko intenzivna podjetja so prva taka skupina podjetij, ki ne le da nimajo regulirane cene energentov, ampak zaradi ostrih pogojev ne bodo mogla koristiti pomoči po zakonu oziroma jo bodo lahko koristila le v omejenem obsegu. Na podlagi ankete, ki smo jo izvedli med temi podjetji,  jih kar tretjina navaja, da ne morejo koristiti pomoči po zakonu zaradi prestrogih omejitev, zaradi izredno zakompliciranega in administrativno zahtevnega postopka, ali zaradi tveganja vračila pomoči. Več kot dve tretjini vprašanih navaja, da se jim je zaradi visokih cen energentov zmanjšala konkurenčnost in kar tretjina jih napoveduje, da bodo primorani zmanjšati obseg svojega poslovanja ali celo odpuščati, čemur smo v nekaterih podjetjih že priča.

V primeru velikih in energetsko intenzivnih podjetij gre za gospodarske panoge, ki skupaj ustvarijo kar 34 odstotkov čistih prihodkov od prodaje celotnega slovenskega gospodarstva in predstavljajo 38 odstotkov dodane vrednosti ter tretjino vseh zaposlenih v gospodarstvu. Gre za enega od nosilnih stebrov slovenske ekonomije, zato težko razumemo, da vlada ne prepozna strateške vloge teh velikih podjetij, ki niso deležna enake pomoči kot njihovi konkurenti v drugih evropskih državah. V večini teh primerov gre za proizvajalce materialov, ki pretežno izvažajo prav na trge, kjer imajo tamkajšnji proizvajalci nižje cene elektrike. In za trgovska podjetja, od katerih se pričakuje, da bodo še naprej blažila posledice visokih cen elektrike vzdolž celotne oskrbovalne verige, zagotavljala nemoteno oskrbo prebivalstva ter nenazadnje slovenskemu potrošniku zagotavljala konkurenčno primerljive cene živil in neživil v primerjavi s tujino.

Če pogledamo samo primer Nemčije, kamor naša podjetja največ izvažajo. V tej državi plačujejo podjetja za elektriko 130 evrov na MWh za 70 odstotkov porabe iz leta 2022, medtem ko podjetja v Sloveniji, kljub subvencijam, plačujejo v razponu med 200 in celo do 350 evrov na MWh. Ob takih enormnih razlikah je jasno, da slovenska podjetja ne morejo biti konkurenčna.

Težko je tudi razumeti, zakaj se Slovenija tako krčevito oklepa evropskega okvira pomoči, ko pa je jasno, da je v tej energetski krizi marsikatera evropska država poskrbela za strateške dele svojega gospodarstva mimo tega okvira. Zato ne moremo mimo občutka, da Slovenija ne želi ohraniti, kaj šele razvijati omenjeno industrijo, pa čeprav smo druga najbolj industrializirana država v EU. Dodana vrednost predelovalnih dejavnosti v BDP znaša 23 odstotkov, izvoz predelovalnih dejavnosti pa kar polovico izvoza celotnega gospodarstva. Te dejavnosti zaposlujejo več kot 200.000 oseb oziroma vsako peto delovno mesto v Sloveniji je v predelovalnih dejavnostih. V kolikor tem dejavnostim zraven dodamo še trgovino, znaša delež njihove dodane vrednosti v BDP skoraj 35 odstotkov, ta dva sektorja pa skupaj zaposlujeta več kot 335.000 oseb, kar je več kot tretjina vseh zaposlenih v naši državi. 

Zato želimo jasen odgovor države, kakšne načrte ima s slovensko industrijo in posledično tudi z vsemi ostalimi panogami? Ali želi njihov razvoj, ali izselitev iz države? Pri tem se moramo zavedati, da bi slednje dolgoročno vodilo v propad številnih malih podizvajalcev te industrije in v odvisnost od uvoženih materialov iz Azije in drugih delov sveta, ki imajo nekajkrat višji ogljični odtis. To bi bilo povsem v nasprotju z Industrijskim načrtom zelenega dogovora EU, ki napoveduje finančno in sistemsko pomoč za ohranitev proizvodnje v Evropi, s poudarkom na ohranitvi proizvodnje materialov, ki so na začetku verige vrednosti.

Velika in energetsko intenzivna podjetja pa niso edina, ki so v neenakopravnem položaju. Tudi nekatera mala in srednja podjetja namreč niso deležna regulirane cene po uredbi, in sicer samo zato, ker so pogodbo o dobavi električne energije podpisala pred 9. novembrom lani. Zakaj ta presečni datum? Tega odgovora s strani odgovornih nismo prejeli. S tem datumom je povezan samo en dogodek, in sicer je to dan, ko je vlada javno priporočila podjetjem, naj začnejo sklepati pogodbe za leto 2023. Tak argument ne vzdrži resne ustavne pravne presoje, saj imajo podjetja celo znotraj ene same panoge različne pogoje poslovanja.

V neenakopravnem položaju so tudi tista mala in srednja podjetja, ki bi lahko koristila regulirano ceno, pa tega ne morejo, ker nimajo lastnega odjemnega mesta kot na primer podjetja v okviru nakupovalnih ali industrijskih centrov. Ta podjetja resda lahko zaprosijo za pomoč po zakonu, vendar pod strogimi pogoji, ki za ostala podjetja z regulirano ceno ne veljajo.

Podobno se dogaja tudi povezanim podjetjem. Pri izračunu najvišje skupne višine pomoči za gospodarstvo po zakonu se poleg pomoči, ki jih je prejel upravičenec, upoštevajo tudi pomoči, ki so jih prejela vsa njegova podrejena in nadrejena podjetja v Sloveniji, medtem ko se pri podjetjih, ki imajo regulirano ceno, bilanca povezanih podjetij ne upošteva.

Problem so tudi mala in srednja podjetja, ki imajo regulirane cene, pa zato niso upravičena do subvencioniranja skrajšanega delovnega časa oziroma čakanja na delu. Kot vidite, je takih primerov diskriminacije veliko.

Izpostaviti moramo še vprašanje podaljšanja regulirane cene po 30. juniju letos za mala in srednje velika podjetja ter vprašanje regulirane cene po 31. avgustu letos za male poslovne odjemalce. Kljub drugačnim obljubam, tega odgovora še do danes nismo prejeli. Nelogično je, da so morala podjetja zaradi tega pošiljati vloge za subvencijo za drugo polovico leta, s tem po nepotrebnem (če bo regulacija podaljšana) obremenjevati predpisano aplikacijo in tvegati, da bodo morala pomoč vračati. Nelogično je tudi to, da se pri izračunavanju subvencije za letošnje leto upošteva dobljeno pomoč v lanskem letu. In nazadnje, ponovno kljub obljubam, ki ste nam jih dali že decembra lani, do danes še nimamo vzpostavljenega sistema za pomoč podjetjem pri likvidnosti, čeprav bodo prvo pomoč (vendar le za 80 odstotkov porabe) podjetja prejela šele konec tega meseca, medtem ko so jim dobavitelji električne energije skrajšali plačilne roke celo na 15 dni. 

Prav tako, kljub drugačnim obljubam, še vedno ostaja odprto vprašanje povračila odškodnine distributerjem naftnih derivatov. Ta podjetja so namreč državi pomagala reševati energetsko krizo in posredno tudi vpliv na stopnjo inflacije, celo za ceno ustvarjanja izgub v poslovanju, sedaj pa so prepuščena sama sebi. Po drugi strani pa je država takoj priskočila na pomoč proizvajalcem električne energije. Razumljivo, da je zagotovila nemoteno dobavo. Vendar kriteriji bi morali biti enaki za vse.

V gospodarstvu že vseskozi opozarjamo, da ne želimo subvencij oziroma pomoči države. Želimo le  primerljive konkurenčne pogoje in predvidljivo poslovno okolje. V tem trenutku temu ni tako. Nasprotno, sprejeti ukrepi so ustvarili neenakost med slovenskimi podjetji in jim povzročajo nepotrebno slabo voljo in skrbi. Glede na to, da ste že ob nastopu vlade poudarjali velik pomen gospodarstva, glede na to, da ste celo finančnega ministra izbirali iz vrst gospodarstva, in da nenazadnje tudi sami prihajate iz gospodarstva, verjamemo, da ne morete mimo argumentov, ki smo jih navedli. Naša naloga pa je, da ščitimo interese gospodarstva, zato bomo, v kolikor ne bo prišlo do rešitve zgoraj naštetih vprašanj, iskali rešitve po pravni poti. Pri čemer ne izključujemo niti ustavne presoje.

Lep pozdrav,

Tibor Šimonka, l.r. Predsednik GZS
mag. Mariča Lah, l.r. Predsednica TZS
Blaž Cvar, l.r. Predsednik OZS
Marjan Trobiš, l.r. Predsednik ZDS
Marko Lotrič, l.r. Predsednik ZDOPS