Zgodovinski utrinki

Manica Hartman iz Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož, sicer avtorica številnih razstav in publikacij, je v prostorih ljutomerske knjižnice pripravila predstavitev obrti na Ormoškem območju, s poudarkom na dediščini čevljarske, krojaške, šiviljske in sodarske dejavnosti.

Leta 1542 je Ormož štel vsega 30 meščanskih hiš. V mestu so živeli in poslovali različni obrtniki – trije mesarji in kovači, po dva tesarja, čevljarja, krojača in prodajalca soli, lončar, pek in mlinar; sodarja ni bilo. Tudi okrog leta 1749 je bil Ormož izrazito obrtniško mestece. Imelo je pet čevljarjev, po štiri mesarje, tkalce in usnjarje, po tri krojače, kovače, lončarje, mizarje in tesarje, po dva sodarja, ključavničarja, peka ter po enega jermenarja, kolarja, krznarja, padarja, steklarja, vrtnarja in zidarja. Leta 1825 je imelo mesto 20 različnih obrtnikov, dokaj razvita pa je bila obrt tudi zadnja leta habsburške monarhije, ko je bilo na dan 26. 12. 1899 v Obrtnem registru za mesto Ormož vpisanih 74 obrtnikov. Pred drugo svetovno vojno, leta 1945 in v prvih povojnih letih je bilo v celotnem sodnem okraju 242 obrtnikov – prevladovali so čevljarji, krojači, kovači, mlinarji, mizarji in kolarji. Leta 1945 je bilo v sodnem okraju Ormož 36 čevljarskih mojstrov (z 20 pomočniki in 18 vajenci), 20 krojaških mojstrov (s šestimi pomočniki in 15 vajenci) ter 13 šiviljskih mojstric (zaposlovale so še pomočnico in štiri vajenke). Sodarsko obrt je imelo prijavljeno šest sodarjev – v Obrežu, v Središču, na Humu, v Ormožu, v Trgovišču in v Podgorcih.

Na področju izobraževanja je bila na Ptuju leta 1877 ustanovljena Večerna obrtna šola in kasneje Obrtna nadaljevalna šola (1928–1941). Fantje so pridobivali znanje za poklic lončarja, krojača, mizarja, medičarja, slikarskega vajenca, podobarja, mlinarja, peka, mesarja, sodarja, kolarja, kleparja, mehanika, kovača, ključavničarja, urarja, sedlarja, čevljarja, slaščičarja, barvarja, zidarja, vrtnarja in knjigoveza, dekleta pa za poklic šivilje, pletilje, fotografinje in modistke. Šolanje je trajalo tri leta.

Po drugi svetovni vojni je v Ormožu delovala strokovno nadaljevalna šola, na Ptuju vajenska šola za razne stroke, v Ljutomeru in Središču pa vajenska šola raznih strok.

Danes je bistveno drugače – šiviljsko dejavnost opravljata le dve šivilji, krojačev, sodarjev in čevljarjev pa na Ormoškem območju ni več.

Čevljarji (krojači) Ormoža in okoliških krajev so bili del ormoškega usnjarskega ceha (od druge polovice 18. stoletja), ljutomerski krojači/čevljarji pa sprva del radgonskega ceha. Leta 1859 je ljutomerski ceh štel 40 mojstrov, 55 pomočnikov in 36 učencev. Iz minulega stoletja je zanimiva zgodba krojaškega mojstra Zlatka Jaušovca iz Ormoža. Pet let je vodil krojaško zadrugo v Ormožu, leta 1966 pa je odprl samostojno obrt in jo uspešno opravljal skoraj pol stoletja. V tem obdobju je izučil okoli 50 vajencev, vseskozi pa je zaposloval delavce (tudi do 12), večinoma krojače. Zlatko Jaušovec je bil med soustanovitelji Obrtnega združenja Ormož, v letih 1991–1994 pa tudi v funkciji predsednika.