Spoštovani uporabnik Microsoft Internet Explorerja!

Spletni brskalnik, ki ga uporabljate, ne omogoča polne funkcionalnosti spletnih portalov OZS. V izogib težavam pri delu s portalom vam predlagamo, da uporabite sodobne spletne brskalnike kot so Google Chrome, Mozilla Firefox ali Microsoft Edge.

Hvala lepa za razumevanje.
Postanite član OZS Izjemne ugodnosti, svetovanje, poslovna podpora ...
novica

POSTOPKI STERILIZACIJE IN RAZKUŽEVANJA V DEJAVNOSTI HIGIENSKE NEGE

09. JANUAR 2020  |   Vlasta Markoja

POSTOPKI STERILIZACIJE IN RAZKUŽEVANJA V DEJAVNOSTI HIGIENSKE NEGE

 

 

Pravilnik o minimalnih sanitarno zdravstvenih pogojih za opravljanje dejavnosti higienske nege in drugih podobnih dejavnosti (Uradni list RS, št. 104/09 in 17/11 – ZTZPUS-1, v nadaljevanju Pravilnik) določa minimalne sanitarno zdravstvene pogoje, ki morajo biti zaradi varovanja zdravja ljudi izpolnjeni pri izvajanju dejavnosti higienske nege, ki se nanaša na:

· frizerske in brivske dejavnosti,

· kozmetične dejavnosti (ličenja, manikure, nameščanje umetnih nohtov, odstranjevanja dlak in za vse druge postopke, ki se izvajajo v kozmetičnih salonih),

· dejavnosti salonov za nego telesa (savne in kopeli, solariji, saloni za masažo in za vse druge postopke, ki se izvajajo v salonih za nego telesa),

· pedikure

· dejavnosti piercing-a, tetoviranja in drugih podobnih postopkov.

 

Nosilec dejavnosti mora zagotavljati, da oprema, pribor, sredstva in proizvodi, ki jih uporablja, ustrezajo zahtevam tega pravilnika in drugih predpisov. Oprema mora biti tehnično brezhibna, redno vzdrževana in servisirana v skladu z navodili proizvajalca. Nosilec dejavnosti mora ravnati v skladu z navodili proizvajalca.

 

 

1. Pribor in deli naprav, ki prihajajo v stik s krvjo ali drugimi telesnimi tekočinami:

 

morajo biti sterilni, zato morajo nosilci dejavnosti izvajati sterilizacijo opreme in pribora.

Nosilec dejavnosti, ki izvaja sterilizacijo opreme in pribora, mora imeti izdelan načrt sterilizacije opreme in pribora. Načrt sterilizacije opreme in pribora mora vsebovati naslednje:

· kaj se sterilizira,

· kdaj se izvaja sterilizacija,

· kdo izvaja sterilizacijo,

· način sterilizacije,

· nadzor delovanja sterilizatorja s kemičnimi indikatorji in

· način vzdrževanja sterilizatorja.

S kemičnimi indikatorji je treba nadzorovati vsako serijo sterilizacije opreme in pribora.

 

Pribor za prediranje kože, sluznice, hrustanca ali mišičnega tkiva, kot so igle, rezila in podobno, mora biti sterilen. Pribor za enkratno uporabo mora biti do uporabe zaprt v izvirni embalaži.

 

 

2. Oprema, pribor in deli naprav, ki prihajajo v stik z zunanjimi deli človeškega telesa (ne s telesnimi tekočinami):

 

· morajo biti čisti, potrebno jih je očistiti po vsakokratni uporabi in po potrebi razkužiti.

· izdelani iz materialov, ki omogočajo ustrezno čiščenje, vzdrževanje in po potrebi razkuževanje oziroma sterilizacijo,

· pri predvideni in običajni uporabi, varni za uporabnika.

 

 

3. Posebne zahteve:

 

V primeru kontaminacije pribora s krvjo oziroma telesnimi tekočinami, je treba kontaminirani pribor zavreči med odpadke, v skladu z drugim odstavkom 8. člena Pravilnika ali ga pred ponovno uporabo očistiti, razkužiti in sterilizirati.

Za britje se morajo uporabljati le britvice za enkratno uporabo, uporaba električnih brivnikov pa je dovoljena, kadar je možno dele brivnika, ki so prišli v stik s kožo, očistiti in sterilizirati.

 

Uporaba pištol za prebadanje kože je dovoljena le za luknjanje ušesnih mečic (ne hrustanca). Po vsaki uporabi je treba pištolo razkužiti.

Kot izhaja iz navedenega se izvajalci higienske nege pri izvajanju dejavnosti srečujejo s postopki čiščenja, razkuževanja oziroma dezinfekcije in sterilizacije.

 

KAJ JE ČIŠČENJE?

Čiščenje je postopek, ki je namenjen odstranjevanju nečistoč, uporablja se voda in različni detergenti, ki omogočajo hitrejše odstranjevanje nečistoč. S čiščenjem odstranimo nečistoče, ki sicer zaščitijo mikroorganizme pred sterilizacijskim oziroma dezinfekcijskih sredstvom, da le-ti preživijo in posledično postopek sterilizacije in dezinfekcije ne bo učinkovit.

Čiščenje je torej postopek, ki se vedno izvede pred postopkom sterilizacije oziroma dezinfekcije.

Načini čiščenja:

· ročno – v namenskem koritu oz. umivalniku (ki ne sme biti namenjen tudi umivanju rok);

· z uporabo ultrazvočnega čistilca – naprava, kjer se uporablja kemično sredstvo, pribor mora biti v napravi popolnoma potopljen, kemično sredstvo se mora pripraviti po navodilih proizvajalca in po vsakem postopku čiščenja zavreči in pripraviti novo.

Po čiščenju vedno sledi izpiranje z vodo in sušenje, nato pa sledi razkuževanje oziroma dezinfekcija ali pa sterilizacija opreme in pribora.

 

ČIŠČENJE

 

 

                                   STERILI ZACIJA                                                                                      RAZKUŽEVANJE

Oprema in pribor, ki PRIDE v stik s telesnimi tekočinami

(tudi električni brivnik oz. mrežica)

 

Oprema in pribor, ki NE pride v stik z zunanjimi deli telesa

(tudi pištola za prebadanje kože)

 

KAJ JE RAZKUŽEVANJE OZIROMA DEZINFEKCIJA?

Razkuževanje je postopek, ki samo ZMANJŠA ŠTEVILO mikroorganizmov, material, ki je razkužen, ni sterilen, saj ima na svoji površini še vedno mikroorganizme v manjšem številu kot pred razkuževanjem. Ta postopek ni primeren za opremo in pribor, ki prihaja v stik s telesnimi tekočinami. Primeren je za opremo in pribor, ki prihaja v stik z zunanjimi deli človeškega telesa.

Za razkuževanje oz. dezinfekcijo se uporabljajo:

· različna kemična sredstva,

· UV svetilke oz. UZ aparati.

Razkužuje se:

· površine,

· toplotno občutljiv pribor in pripomočki, za katere se NE zahteva, da so sterilni, brez mikroorganizmov.

 

Pri razkuževanju je pomembno:

· priprava razkužila oziroma dezinfekcijskega sredstva po navodilih proizvajalca,

· pravilna izbira sredstva (pravilna izbira učinkovine glede na pričakovano kontaminacijo in material, ki ga razkužujemo),

· pravilna izbira delovne raztopine (koncentracija - glede na pričakovano kontaminacijo in material, ki ga razkužujemo),

· kontaktni čas,

· čas uporabe delovne raztopine (kdaj je potrebno raztopino zavreči),

· označevanje datuma priprave sveže delovne raztopine razkužila in datuma, kdaj jo je potrebno zavreči.

Vsa razkužila se morajo uporabljati po navodilih proizvajalca. Pri izbiri ustreznega razkužila je pomembno, da izberemo primerno sredstvo glede na vrsto materiala, ki ga razkužujemo in na katere mikroorganizme deluje. 

 

KAJ JE STERILIZACIJA?

Sterilizacija je postopek, ki UNIČI VSE mikroorganizme. Material, ki se je steriliziral, je posledično sterilen (brez mikroorganizmov), kar se zahteva za opremo in pribor, ki prihaja v stik s krvjo in telesnimi tekočinami.

Najpogosteje se uporablja fizikalna metoda sterilizacije:

· z uporabo suhe toplote (suha sterilizacija v sterilizatorju, kjer se uporablja visoka temperatura npr. 180°C, čas sterilizacije je dolg 2 uri) ali

· z uporabo pare pod pritiskom (sterilizacija v avtoklavu, kjer se uporablja para s temperaturo npr. 134° C pod pritiskom, čas sterilizacije je krajši – 5 minut  ali 120°C, čas sterilizacije je 20 minut oziroma po navodilih proizvajalca). Ta postopek je primeren za bolj občutljivo opremo in pribor.

Postopek sterilizacije obsega več procesov:

· priprava materiala (čiščenje),

· pakiranje za sterilizacijo,

· izvedba sterilizacije,

· vodenje evidence in kontrole uspešnosti sterilizacije,

· skladiščenje sterilnega materiala (samo ohlajen sterilni material).

 

Priprava materiala:

obsega čiščenje, izpiranje, sušenje, sortiranje.

 

Pakiranje:

Pakiranje se izvede vedno PRED STERILIZACIJO.

Za vsako vrsto sterilizacije se uporablja točno namenjena ovojnina:

· suha sterilizacija: alu folija

· parna sterilizacija: papir, flis, folija

Očiščeno in suho opremo in pribor zapakiramo v namensko ovojnino, in sicer VSAK PRIPOMOČEK POSEBEJ – POSAMIČNO!

Na zavitek se napiše datum sterilizacije.

Aparatura (suhi sterilizator ali avtoklav) se napolni z materialom, ki ga želimo sterilizirati do 2/3 oz. 80% volumna aparature (ne sme napolniti 100%, ker vroča toplota ali para ne moreta krožiti med pripomočki oziroma priborom, zavitki se ne smejo dotikati sten aparature (zaradi nastanka kondenza, ki povzroči naknadno kontaminacijo zavitkov).

 

Postopek sterilizacije – izvedba:

Pomemben je čas sterilizacije – to je čas, ko je material, ki se sterilizira, v stiku s sterilizacijskim sredstvom (vročim zrakom ali paro).

 

Delovanje aparature je daljše, ko je samo čas sterilizacije:

· čas ogrevanja aparature,

· čas izenačevanja (od dosega ustrezne temperature v prostoru aparature do dosega delovne temperature v notranjosti materiala, ki se sterilizira (zavitek s priborom),

· čas uničevanja mikroorganizmov (čas sterilizacije),

· čas ohlajanja aparature.

Vodenje evidenc in kontrole uspešnosti sterilizacije:

V vsaki seriji sterilizacije se preveri kontrola uspešnost s kemičnim indikatorjem, z biološkim indikatorjem (spore) se uspešnost sterilizacije preverja 1x mesečno oziroma skladno z navodili proizvajalca sterilizatorja ter seveda skladno z načrtom sterilizacije. To pomeni, kar imate zapisano v načrtu sterilizacije, morate tudi izvajati.

Če sterilizacije ni bila uspešna, kar je razvidno iz barve kemičnega indikatorja, SE TA MATERIAL NE SME UPORABITI, ampak ga je potrebno odviti, še enkrat zapakirati in ponovno sterilizirati. O uspešnosti oziroma neuspešnosti sterilizacije se mora voditi evidenca. V primeru neuspešne sterilizacije je potrebno v evidenci navesti, da ni bila uspešna, kaj je bilo v zavitkih in da se bo izvedla ponovna sterilizacija.

Evidenca, ki jo je potrebno voditi o sterilizaciji obsega:

· datum in uro sterilizacije,

· material, ki se je steriliziral,

· kontrola - ali je bila uspešna – napisati je potrebno barvo indikatorja (ali ga nalepiti v dnevnik evidence).

 

Skladiščenje sterilnega materiala:

Zavitki s sterilnim materialom se vzamejo iz sterilizatorja ali avtoklava, se jih razloži na čisto površino, da se ohladijo (se ne prekrivajo, ampak so položeni posamično) in se ohlajene shrani v čisto, namensko omaro, ki mora biti zaprta, prostor mora biti suh.

 

Pri uporabi sterilnega materiala vedno preverimo datum sterilizacije (vedno jemljemo starejše datume naprej). V kolikor je rok uporabe za sterilni material pretečen (rok je 6 mesecev od izvedene sterilizacije), se smatra, da material NI VEČ STERILEN in je potrebno sterilizacijo ponoviti (odviti, zamenjati ovojnino in ponovno sterilizirati).

 

Pomembno:

· Oprema in pribor morata biti zapakirana POSAMIČNO (če je zapakiranih več skupaj se po odprtju ostali kontaminirajo),

· zavitek se odpre TIK PRED UPORABO pred stranko,

· po uporabi se odloži v posodo z razkužilom, se pusti določen (kontaktni) čas, očisti, izpere, osuši, zavije in ponovno sterilizira.

 

Ravnanje z odpadki v dejavnosti higienske nege – tisti, ki so prišli v stik s telesnimi tekočinami (drugi odstavek 8. člena Pravilnika):

 

Uredba o ravnanju z odpadki, ki nastajajo pri opravljanju zdravstvene in veterinarske dejavnosti ter z njima povezanih raziskavah velja samo za izvajalce zdravstvene dejavnosti in ne velja za druge dejavnosti.

V primeru nastanka »nevarnih« odpadkov, ki nastajajo v gospodinjstvu, storitveni dejavnosti, velja Uredba o odpadkih. Ta se nanaša na komunalne odpadke s klasifikacijsko številko 20, kamor sodijo KOMUNALNI ODPADKI (gospodinjski in njim podobni odpadki iz trgovine, industrije in javnega sektorja), vključno z ločeno zbranimi frakcijami.

Pravilnik o minimalnih sanitarno zdravstvenih pogojih za opravljanje dejavnosti higienske nege in drugih podobnih dejavnosti  je določeno, da je ravnanje z odpadki, ki so prišli v stik s krvjo ali drugimi telesnimi tekočinami urejeno na način, da ne ogrožajo zdravja. Odpadki se ločeno zbirajo v namenski trdi embalaži in se ne mešajo s komunalnimi odpadki. Iz tega sledi, da se na mestu nastanka odlagajo v namensko trdo embalažo (ki ni predpisana kot pri odpadkih iz zdravstva), lahko je kakršna koli trdna embalaža (npr. stekleni kozarec s pokrovom ipd….). Ko je napolnjena se zapre in odloži med komunalne odpadke. Navedba v pravilniku, da se ne mešajo s komunalnimi odpadki pomeni, da se na mestu nastanka ne odlagajo direktno v koš za druge (komunalne) odpadke, ker se na ta način ogroža zdravje tistih, ki v nadaljevanju s temi odpadki rokujejo (npr. smetarji).

Iz navedenega izhaja, da se v dejavnosti higienske nege ne ravna z odpadki, ki so prišli v stik s krvjo in drugimi telesnimi tekočinami na način, kot je to določeno za zdravstveno dejavnost in za izvajalce higienske nege ne velja Uredba o ravnanju z odpadki, ki nastajajo pri opravljanju zdravstvene in veterinarske dejavnosti ter z njima povezanih raziskavah.

 

 

Pomembni podatki za izvajalce – ugotovitve s terena:

 

1. Načrt sterilizacije NI ENAKO kot evidenca sterilizacije.

 

Načrt sterilizacije opreme in pribora mora vsebovati naslednje: kaj se sterilizira, kdaj se izvaja sterilizacija, kdo izvaja sterilizacijo, način sterilizacije, nadzor delovanja sterilizatorja s kemičnimi indikatorji in način vzdrževanja sterilizatorja.

Evidenca, ki jo je potrebno voditi o sterilizaciji obsega:

 

•           datum in uro sterilizacije,

•           material, ki se je steriliziral,

•           kontrola - ali je bila uspešna – napisati je potrebno barvo indikatorja (ali ga nalepiti v dnevnik          

             evidence).

 

 

2. Kroglični sterilizator ni ustrezen za izvajanje sterilizacije.

Če želimo doseči sterilni pribor, opremo  je potrebno postopek sterilizacije izvesti tako, ko je navedeno v poglavju sterilizacije.

Kroglični sterilizator ni primeren, rezultat tega postopka ni sterilni pribor, ker posoda tega »sterilizatorja« ni zaprta, pribor gleda ven iz posode, pribor ni zavit v embalažo. 

 

 

3. UZ čistilec je namenjen čiščenju, ni namenjen razkuževanju in sterilizaciji.

 

4. UV luč, UV aparat: učinek je površinsko zmanjšanje števila mikroorganizmov, NI NAMENJEN STERILIZACIJI.

 

5. Kemični indikator sterilizacije NI ENAK indikator uspešnosti sterilizacije kot biološka kontrola s sporami. Kemični indikator ob določeni temperaturi spremeni barvo, kar je vidno takoj, biološka kontrola  temelji na sporah, ki se dajo v aparaturo skupaj z materialom. Po postopku sterilizacije se te spore oddajo v laboratorij, kjer preverijo, če je bila sterilizacija uspešna in je uničila vse spore.

 

6. Testni trakovi, ki se nalepijo na zavitek pred izvedbo sterilizacije, niso pokazatelj uspešnosti sterilizacije, ampak samo  pokazatelj, da je bil zavitek v postopku sterilizacije (nič ne pove o uspešnosti).

 

 

 

 

Vera Ovsenek, Zdravstveni inšpektorat RS

23.12.2019

Preberite tudi:

Pišite nam