Prodaja družinskega podjetja

Kdaj je smiselno, da začnemo razmišljati o prodaji? Če nimamo naslednikov, potomci niso motivirani za prevzem odgovornosti oziroma če ocenimo, da so premladi ali »nesposobni« uspešno nadaljevati družinsko dejavnost.

Kaj pa v primeru, ko je naslednikov več in se med seboj ne razumejo? Imeli smo že take primere. Starši so se odločili prodati podjetje, zato da se potomci ne bi še bolj skregali. Imeli smo tudi kar nekaj primerov, ko so potomci, ki niso prevzemali podjetja, želeli previsoka izplačila. Prevzemnika je motivacija minila, starši pa so bili prisiljeni prodati podjetje.

Zelo dobro se spomnim enega takih primerov. Oče je imel dva sinova in hčer. Starejši sin je že nekaj časa vodil večino poslov in imel močno motivacijo za prevzem odgovornosti. Želel je tudi izplačati starša ter brata in sestro. Starša nista imela previsokih zahtev. Podobno je razmišljal brat, ki si je želel obdržati službo in dobiti nekaj malega premoženja.

Popolnoma nasprotno je razmišljala sestra, ki jo je »hujskal« tudi mož. Poiskala sta pravnika, ki jima je »razložil« bilance. Podjetje so ocenjevali po prihodkih. Naše pojasnjevanje, da to ni premoženje podjetja, ni zaleglo. Na različne načine smo pojasnjevali, da se premoženje ne vrednosti po bilanci uspeha, pač pa stanja. Premoženje so sredstva minus obveznosti.

Podjetje je ustvarjalo le nekaj deset tisoč evrov dobička. Spodobne številke, a zelo daleč od pričakovanj sestre. Zahtevala je tri milijone evrov »odpravnine«. Če bi prodali vso družinsko premoženje, verjetno ne bi dosegli te številke.

Ker se oče tudi po treh letih ni odločno postavil na sinovo stran, je slednjemu prekipelo. Zaposlil se je pri konkurenci. Za svoje delo je dobival dvojno plačo. V domačem podjetju je bilo njegovo delo močno podcenjeno. S tem je izgubila celotna družina.

Oče je bil že dobrih deset let v pokoju. Ključen človek za pridobivanje in izvajanje posla je odšel. Kljub trudu, pravega kupca niso dobili. Bilo je nekaj interesentov, a so ponujali do polovice vrednosti nepremičnin in sredstev. Oče se je nazadnje odločil, da proda pod ceno. Hči se je »obrisala pod nosom«.

Podjetnik še vedno čaka

Pred sedmimi leti me je podjetnik prosil za nasvet. Takrat je bil star 62 let in tik pred upokojitvijo. Celotna dejavnost je slonela na njegovih plečih. Imel je urejen srednji management, vendar je vse pomembne odločitve sprejemal sam. Sodelavci so bili odgovorni zgolj za izvajanje.

Prosil me je za mnenje glede prenosa podjetja na hčer. Njegova ideja je bila, da bi jo postavil za direktorico. On bi še vedno vodil celoten posel naslednjih deset in več let. Čutil se je sposobnega. Imel je veliko željo še naprej »garati«, saj drugače preprosto ni znal.

Opozoril sem ga, da v nedogled tako ne bo šlo. Starost prej ali slej vsakega ujame. Takrat je največji problem prenos odgovornosti in znanja, kar je proces, ki traja vsaj nekaj let.

Po pogovoru s hčerjo se je izkazalo, da nima niti najmanjšega interesa nadaljevati očetovega posla. Obenem je čutila, da nima dovolj znanja, da bi prevzela tako odgovornost. Oče hčerinih besed enostavno ni slišal. Venomer je ponavljal, da se bo že našel način, da se ji preda podjetje.

Po vseh pogovorih smo mu predlagali, da v naslednjih treh letih najdemo primernega kupca. Ta ideja je bila zanj nesprejemljiva. Niti slišati ni hotel, da bi svojega »otroka« prodajal. Po drugi strani je bil za svoj prav pripravljen »zasužnjiti« svojo edinko.

Pred kratkim nas je spet poklical. Sedaj je razlika le ta, da ima 69 let. Vse ostalo je isto. Na srečanje so prišli vsi trije. Tudi žena, ki možu že nekaj let dopoveduje, da je čas za prodajo. Hči je še bolj odločena, da posla v nobenem primeru ne bo prevzela.

Zanimivo je, da je v tem času podjetnik dobil dve zelo konkretni ponudbi za odkup celotnega podjetja. Cena na ključ. Kupca bi kupila vse in tudi obdržala zaposlene. Finančno zelo zanimivi ponudbi. Poleg tega bi se podjetnik lahko pogajal za višjo ceno, ker sta oba potencialna kupca resna.

Namesto tega podjetnik nagovarja hčer, da bi prevzela posel. Tudi pri teh letih pravi, da bi delal vsaj še 6–7 let. To je njegova glavna motivacija, da noče prodati. Obenem noče slišati za tveganje, ki ga prevzema hči. Ko bodo kupci »zavohali«, da podjetnik ugaša, bo cena močno padla. Mogoče bodo celo počakali, da gre podjetje v stečaj. Ni malo takih primerov.

Različni sestri

Podjetje v kovinarski branži ima 27 zaposlenih. Oče ima že skoraj sedemdeset let. Vse do sedaj je ključne odločitve sprejemal sam. Počasi se je utrudil in začel razmišljati o prenosu podjetja na naslednjo generacijo. Kandidatki za prevzem odgovornosti sta hčeri. Obe sta zaposleni v podjetju.

Težava je, da imata obe predvsem operativne naloge. Mlajša dela bolj v marketingu in komerciali. Starejša je vez med proizvodnjo in računovodstvom. Lahko bi rekli, da starejša dela strokovno-administrativna dela, kot so naročila, dobavnice ipd. Nobena nima izkušenj z vodenjem.

Poleg tega se ne razumeta. Njun odnos je slab in se ena druge izogibata. Kar je potrebno uskladiti, poteka preko očeta ali drugih zaposlenih. Oče se tega izziva zaveda. Obenem sta sestri obe motivirani za prevzem lastništva samostojno. Nobena sestre ne vidi v solastništvu.

Oče nam je priznal, da je resno zaskrbljen. Ne vidi ju na mestu direktorja. Kakšne so njihove možnosti:

1. Prodaja celotnega podjetja, dokler je oče še vsaj približno pri močeh.
2. Najti primernega direktorja, ki bo operativno vodil podjetje – v lasti koga?
3. Postopen prenos odgovornosti na eno od hčera in kasneje podaritev lastništva.

Razen prve točke so povsod veliki vprašaji in tveganja. Prodaja bi bila za starša najbolj varna možnost. Zagotovila bi si varno starost. Obenem je potrebno vzeti v zakup, da ni enostavno najti primernega kupca. Že večkrat smo videli, da se enostavno ni našel primeren, ki bi zagotovil dovolj visoko kupnino.

S prodajo bi se razrešil (poslovni) spor med sestrama. Vsaka bi našla svojo službo. S tem bi bil prekinjen vsakdanji stik in konflikt. Starša bi si oddahnila. Obenem bi sestri imeli priložnost z manj stika ustvariti nekoliko bolj sprejemljiv odnos.

Najti primernega direktorja z našo unikatno metodo iskanja ni težko. Kar nekaj podjetjem smo to zagotovili (poglejte pričevanja na naši spletni strani). Vendar bi to pomenilo tudi odhod ene od sester. Če bi se tak odnos in komunikacija nadaljevala, bi si sposoben direktor hitro našel drugo službo. Zakaj bi delal v toksičnem okolju?

To pa bi pomenilo, da se mora oče odločiti, kateri hčeri bo zaupal. Drugi povedati, da ni bila izbrana. Konflikt je na dlani. Obenem bi bilo potrebno izbrano usposobiti za biti dober lastnik – upravljalec podjetja. Uspešni direktorji želijo imeti jasna pričakovanja lastnikov.

Hkrati se mora izbrana hči karakterno ujemati z direktorjem. Sicer bo spet prihajalo do konfliktov in nestrinjanj. Enako velja, če naslednica ne bo kompetentna v svojih pričakovanjih. Kaj se bo zgodilo, če direktorju ne bo enakovredna v poslovni komunikaciji?

Kako bo naslednica zagotovila rento za starša in pošteno dediščino za sestro? Že v primerih, ko kompetentni nasledniki prevzemajo družinski posel, je to lahko velik izziv. Se lahko zgodi, da bi neizbrana hči zahtevala prevelik »kos pogače«? Mogoče samo zato, da bi nagajala sestri …