
Sodba Upravnega sodišča I U 1880/2015
Avtor: Jasmina Malnar Molek
1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davcnega zavezanca;
2. da ima davcni zavezanec ustrezen racun;
3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavcenih transakcij;
4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davcni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj racuna ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.
Upravno sodišče je v sodbi I U 1880/2015 odločilo, da si davčni zavezanec ne sme odbijati vstopnega DDV, saj je vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje v goljufivih transakcijah.
Sodišče v obrazložitvi navaja, da je od davcnega zavezanca razumno zahtevati, da zagotovi, da njegove transakcije ne bodo del goljufije drugega trgovca. Ni v nasprotju s pravom EU, da se od subjekta zahteva, da ravna tako, da se preprica, da transakcija, ki jo je opravil, ni del davcne utaje. Pravilno delovanje sistema DDV je namrec v veliki meri odvisno od ravnanja samih davcnih zavezancev. Davcni zavezanec ima namrec v sistemu DDV posebno vlogo, v katerem ni le dolžan placati davek, ampak davek tudi pobira. Zato mora davcni zavezanec ob upoštevanju nacela sorazmernosti sprejeti vse možne razumne ukrepe, da poveca svoje vedenje
o morebitni goljufiji ali zlorabi. Ce bi tožnik ravnal z zadostno skrbnostjo in izvedel najosnovnejše preveritve, ki se od njega lahko razumno zahtevajo, bi se lahko seznanil z okolišcinami poslovanja družb, ki so mu izdale racune, ki nedvomno kažejo na goljufijo ali zlorabo sistema DDV. Zato se tožnik ne more uspešno sklicevati, da podatki, ki so se nanašali na poslovanje navedenih družb v relevantnem obdobju, niso bili javno dostopni. Tožnik namrec v obravnavani zadevi ni sprejel niti minimalnih previdnostnih ukrepov, ki se od njega lahko razumno zahtevajo.