Nova administrativna ovira zaradi rabe embalaže

Obrtniki in podjetniki so na današnji novinarski konferenci na sedežu Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije opozorili na pasti in obveznosti iz uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo. Po novem se morajo vpisati v evidenco ARSO in poročati tudi tisti, ki uvozijo en sam izdelek iz tujine ali ga zavijejo in prodajo.  Nespoštovanje te uredbe za obrtnike in podjetnike pomeni globe od 1500 do 4000 evrov.

Obveznosti, ki jih je uvedla novela uredbe in začnejo veljati v tem letu, so večini obrtnikov in podjetnikov prinesle nova administrativna bremena z vpisom pri ARSO, vodenjem evidenc o količinah in vrsti embalaže ter poročanjem v letu 2019.  Doslej namreč tistim podjetjem, ki so se le občasno pojavljala v vlogi embalerja oziroma pridobitelja embaliranega blaga in pri tem količina embalaže ni presegla 5 tisoč kilogramov, ni bilo treba posebej poročati.

Predsednik OZS Branko Meh je uvodoma poudaril, da uredba administrativno obremenjuje mala podjetja in samostojne podjetnike. »Morali bomo voditi evidence, kar se nam zdi nekorektno. Namesto, da bi se ukvarjali s svojim poslom, se bomo morali ukvarjati z dodatno evidenco. Obrtniki si želimo zdravega in čistega okolja, vendar ta uredba v ničemer ne govori, kje bo embalaža pristala. Je samo administrativni ukrep«. Meh se tudi sprašuje, ali si bodo morali mali obrtniki in podjetniki zdaj kupiti mikro tehtnice, ker take količine z običajnimi tehtnicami ne bodo mogli stehtati. »Ali nas bodo inšpektorji oglobili, če se bomo zmotili za kakšen kilogram,« se še sprašuje in ocenjuje, da te uredbe ne pozna vsaj 80 odstotkov obrtnikov in podjetnikov, ki do sedaj niso bili zavezanci za vodenje evidence in poročanje. 

»Absolutno pomembno sporočilo je, da nismo proti ustreznemu ravnanju z embalažo in odpadno embalažo. Vendar pa je absurdno, da so vsi obrtniki po novem obremenjeni s predpisi. Ne razume se, kdaj je nekdo pridobitelj embalaže, kdaj gre za servisno embalažo in podobno. Predpis narekuje le administriranje, ne govori o drugačnem ravnanju z embalažo,« je prepričan Danijel Lamperger, direktor OZS.  Nespoštovanje te uredbe za obrtnike in podjetnike pomeni globe od 1500 do 4000 evrov. Lamperger meni, da je treba uredbe in predpise spoštovati, a da gre v tem primeru za »administrativno norost«.

Trgovec s Primorske Jan Novak, član OZS, večino izdelkov uvozi iz tujine in je že sedaj zavezanec za poročanje in vodenje evidenc. »Problem nastane, ker v večini primerov nam proizvajalec ne da vseh podatkov in če že, niso točni, ker je tudi za njega v praksi nemogoče izračunati natančno težo embalaže. Torej moramo pri vsakem posameznem artiklu enega uničiti, da lahko stehtamo embalažo. Na koncu se poskušamo približati realni vrednosti in računamo na zdrav razum ob morebitnem obisku inšpektorja. Vse tehtanje pa nam vzame veliko časa, včasih tudi en dan. Za nekoga, ki ima dva zaposlena, ne moremo pričakovati, da bo zaposlil dodatnega človeka, da bo skrbel za tehtanje embalaže in vodenje evidence,« še meni Novak. Tudi Novak izpostavlja, da je vsem v interesu čistejše okolje, ampak s takimi uredbami in poročanji bo po njegovem mnenju še več črnih odlagališč in nepravičnega omejevanja, zaviranja gospodarstvenikov. »Niti predstavljam si ne, kako se počuti nekdo, ki si želi odpreti podjetje in dobi na mizo nekaj takih uredb. Tudi če bi vse uredbe prebrali, so tako spisane, da so še za strokovnjake na tem področju dvoumne, kaj šele za obrtnika,« je še zaključil Novak.

V OZS vsakodnevno kličejo obrtniki in podjetniki, med katerimi je zaradi uredbe precejšnja zmeda.  Vlasta Markoja, sekretarka sekcij pri OZS, pojasnjuje: »Frizerka, ki kupi na sejmu v tujini fen ali samo rokavice za enkratno uporabo, ki so bile v kartonski škatlici, mora o tem poročati. Tudi gostinci, ki kupijo papirnate servete v tujini, bodo morali tehtati celofan, v katerem so zaviti in o tem poročati ARSO.« Velike zmede pa je tudi na področju servisne embalaže. Proizvajalci embalaže namreč poročajo samo o količinah servisne embalaže, medtem ko ne poročajo o proizvedeni embalaži, ki jo prodajo embalarjem ali ki jo izvozijo v tujino. V praksi je težko ločiti, v kakšne namene se bo uporabljala embalaža. Markoja navaja primer slaščičarja: »Nemogoče je vedeti, ali bo slaščičar to embalažo uporabil za pakiranje na prodajnem mestu ali bo to na trgovski polici.«