Nova obveznost za vse, ki dajejo v promet manj kot 15 ton embalaže letno

O letnih količinah embalaže, dane v promet v preteklem letu, morajo embalerji, pridobitelji blaga ter proizvajalci in pridobitelji servisne embalaže prvič poročati letos, in sicer do konca marca.

Aplikacija za poročanje je na voljo od začetka februarju 2019, in sicer na spletni strani ARSO na povezavi http://okolje.arso.gov.si/embalaza. Do aplikacije dostopate s klikom na točko 3. Poročanje. Poročilo je sestavljeno iz skupnih letnih količin za vsak embalažni material posebej: papir&karton, plastika, kovina, les, steklo, drugo. V ta namen so podjetja v letu 2018 že morala voditi lastno evidenco o embalaži, dani v promet po posameznih vrstah embalaže.

Ste preverili, ali ste tudi vi zavezanci za poročanje?

Po novem morajo podjetja, ne glede na količino embalaže (tudi za 0,5 kilograma) ter ne glede na to ali je embaliranje njihova redna dejavnost ali samo enkrat zaščitijo izdelek in ga dostavijo kupcu, voditi evidence, se vpisati v ARSO in v naslednjem letu poročati o embalaži. Ob tem OZS opozarja, da navedene obveznosti prinašajo tudi nesorazmerne administrativne obremenitve za izdelek, ki ga kupi podjetje v državah Evropske unije ali drugih državah (ali preko spleta) in ga uporabi pri svoji dejavnosti (aparat, stroj, orodje …). Nove obveznosti zadevajo torej tudi vsa podjetja, ki se občasno pojavljajo v vlogi embalerja oziroma pridobitelja embaliranega blaga po definiciji iz Uredbe, čeprav embaliranje ni njihova osnovna dejavnost.

Podjetja, ki imajo obveznosti po novi Uredbi

Dolžnost vodenja evidence velja za vsa podjetja, ki prvič dajejo embalažo na trg Republike Slovenije. Kdaj je embalaža prvič dana na trg?

Dajanje embalaže v promet pomeni prvič dati na trg Republike Slovenije (ne pa tudi v tujino), in sicer za:

1.    Blago embalirano v RS, ali prvič uporabljeno blago, če je embaler tega blaga tudi njegov končni uporabnik. Za embalažo, v katero je embalirano blago, ki ga daje embaler v promet, se štejeta tudi skupinska in transportna embalaža.

2.    Embalirano blago, pridobljeno iz tujine (pridobljeno v drugi državi članici Evropske unije ali uvoženo iz tretjih držav) ali prvič uporabljeno, če je pridobitelj tega blaga tudi njegov končni uporabnik. Obveznost podjetja nastane, če je podjetje tisto, ki prvo da na trg RS embalažo, ki bo enkrat končala v odpadkih oziroma postala odpadna embalaža. Pri tem se upošteva embalaža, ki jo podjetje proda skupaj s svojimi izdelki, ali embalaža, ki ostane na dvorišču podjetja po tem, ko razpakirate izdelke iz tujine (brez predhodnega dobavitelja).

3.    Embalažo, pridobljeno iz tujine (pridobljeno v drugi državi članici Evropske unije ali uvoženo iz tretjih držav) ali embalažo, proizvedeno v RS, ki ni namenjena za embaliranje, ali prvič uporabljeno, če je pridobitelj ali proizvajalec te (servisne) embalaže tudi njen končni uporabnik (9. točka 3. člena Uredbe).

Izjema velja za vračljivo embalažo ter embalažo z dolgo življenjsko dobo. Tako je v primeru, ko je za lesene palete vzpostavljeno nadzorovano kroženje, treba kot embalažo, ki je prvič dana na trg, evidentirati samo palete, ki so na trg dane prvič. V evidenci pa ni treba voditi embalaže z dolgo življenjsko dobo – na primer kartoni za igre, zaboji za orodje, kovčki za jedilni pribor …

Kakšne so obveznosti za ta podjetja?

Ta podjetja so se morala v letu 2018 vpisati v evidenco pri ARSO. Vsako morebitno spremembo opravljanja dejavnosti ali prenehanje pa je treba sporočiti v 30 dneh od spremembe. Novi embalerji, pridobitelji embaliranega blaga, proizvajalci in pridobitelji tako imenovane servisne embalaže pa morajo sporočiti podatke o podjetju in opravljanju dejavnosti na ARSO v 30 dneh od začetka opravljanja dejavnosti. O embalaži, ki so jo z opravljanjem svoje dejavnosti dala na trg Republike Slovenije, so morala podjetja v letu 2018 voditi tudi lastno evidenco embalaže dane na trg, in sicer o masi embalaže dane v promet po vrstah embalaže in embalažnem materialu (papir in karton, plastika, les, kovine, steklo in drugo).

Informacije o vpisu v evidenco ARSO so od lani na razpolago na njihovi spletni strani, kjer je podjetjem na voljo aplikacija Embalaža (http://okolje.arso.gov.si/embalaza).

Nekaj konkretnih primerov, povzetih po pojasnilih MOP (februar 2018)

·         Frizerka oziroma kozmetičarka kupi šampone ali kreme za delo v salonu v Evropski uniji ali uvozi iz tretjih držav (velja tudi preko spleta). Frizerka se mora v 30 dneh vpisati v ARSO, embalažo je dolžna stehtati po vrstah embalaže (karton, plastika …), voditi evidenco za leto 2018 in v letu 2019 poročati. V primeru, da šampone/kreme kupuje pri dobavitelju v Sloveniji, nima obveznosti.

·         Frizerka kupi sušilec las v Italiji za uporabo v svojem salonu in je pridobitelj embaliranega blaga. Frizerka se mora v 30 dneh vpisati v ARSO, embalažo je dolžna stehtati po vrstah embalaže (karton, plastika …) in v letu 2019 poročati. V primeru, da je sušilec las kupljen v Sloveniji, frizerka nima obveznosti.

·         Gostinec kupi v tujini (Evropski uniji ali tretji državi) pomivalni stroj, ki pride zapakiran v kartonski embalaži – gostinec je v tem primeru pridobitelj embaliranega blaga. Gostinec se mora v 30 dneh vpisati v ARSO, embalažo je dolžan stehtati po vrstah embalaže (karton, plastika …) in v letu 2019 poročati. V primeru, da je stroj kupljen v Sloveniji, gostinec nima obveznosti.

·         Gostinec uporablja kartonske škatle za pice za domov ali za dostavo, lončke za kavo za domov, folijo za zavijanje hrane za domov – to je servisna embalaža, saj gre za pakiranje izdelkov na prodajnem mestu in obveznost o poročanju prevzame njen proizvajalec oziroma dobavitelj, če embalažo gostinci kupijo v Sloveniji. Če se ta embalaža kupi v tujini (v Evropski uniji, tretjih držav ali po spletu iz tujine), se mora gostinec vpisati v ARSO, voditi evidence o embalaži in v letu 2019 prvič poročati.

·         Podjetje uporablja embalažo za pecivo, vrečke za rezance ipd. za prodajo v trgovine – v tem primeru gre za embaliranje in je proizvajalec peciva zavezan za vpis v ARSO, vodenje evidenc in poročanje.

·         Podjetje naredi pohištvo, ki ga zaščitijo s folijo in dostavi kupcu (podjetje je zavezanec kot embaler, in poroča o masi folije, s katero je zaščitil izdelek). Podjetje se vpiše v evidenco ARSO, v letu 2018 vodi evidenco o masi uporabljene embalaže po vrstah (karton, folija …) in poroča v letu 2019.

·         Podjetje, ki opravlja storitve kemičnega čiščenja, je po pojasnilu ministrstva zavezanec za vpis v ARSO in poročanje, kot embaler, saj je skladno s prilogo 1 Uredbe obešalnik za obleke, ki se prodaja skupaj z oblačili, embalaža.

·         V kemični čistilnici uporabljena folija, ki jo na prodajnem mestu zapakira stranki, je servisna embalaža in o njej podjetje ne poroča, če je kupljena pri slovenskem dobavitelju. V kolikor to folijo kupi v Evropski uniji ali uvozi iz tretjih držav je podjetje pridobitelj servisne embalaže in se mora v letu 2018 vpisati v ARSO, voditi evidenco v letu 2018 ter poročati v letu 2019.

·         Podjetja, ki šivajo tekstilne izdelke ali imajo proizvodnjo oblačil, svoje izdelke zapakirajo v folije (na primer spodje perilo v plastičnih paketih, folija čez kostime …) ter jih prodajo naprej v druge trgovine. V tem primeru je del njihove dejavnosti tudi embaliranje, zato se morajo v letu 2018 vpisati v ARSO, voditi evidence o vrsti in masi embalaže za leto 2018 ter o njej poročati v letu 2019.

·         V primeru, da šivilje kupijo bale metražnega blaga od slovenskega dobavitelja jim ni potrebno poročati za tulce in folijo. To je obveznost embalerja, ki metražno blago navije na tulec, in obveznost pridobitelja embaliranega blaga, ki blago pridobi/uvozi iz tujine.

·         Slaščičar izdeluje kremne rezine, nekaj jih ima v vitrini na prodajnem mestu, ki jih zapakira in proda kupcu, preostale ima v embalaži na polici v slaščičarni. Vsa embalaža, ki se uporabi za embaliranje na prodajnem mestu, je servisna embalaža. Obveznost poročanja o servisni embalaži ima njen proizvajalec oziroma tisti, ki jo pridobi/uvozi iz tujine. Če pa slaščičar v okviru dejavnosti svoje izdelke tudi embalira za svoje police ali za druge trgovine, potem se v letu 2018 vpiše v ARSO, vodi evidence in v letu 2019 prvič poroča. To velja za vsa živila (med, marmelada …).

·         Slaščičar, ki na mestu proizvodnje pakira pecivo in ga prodaja v trgovine, je zavezanec za poročanje kot embaler. V primeru, da to podjetje proda svoje pecivo v tej isti embalaži na svojem prodajnem mestu, pa je to servisna embalaža. V tem primeru je zavezanec za poročanje le dobavitelj (velja za nakup embalaže pri slovenskem proizvajalcu embalaže).

·         O ravnanju s servisno embalažo, ki je namenjena pakiranju na prodajnem mestu, morajo poročati proizvajalci in pridobitelji servisne embalaže, tisti ki jo proizvedejo ali pridobijo/uvozijo iz tujine. Proizvajalci servisne embalaže so po pojasnilu MOP zavezani za poročanje le o proizvedeni servisni embalaži, dani na trg v RS medtem, ko ne poročajo o proizvedeni embalaži prodani embalerjem in embalaži, ki jo dobavijo v Evropsko unijo ali izvozijo v tujino. V praksi je dostikrat težko ločiti, za kakšne namene se bo uporabila embalaža.

·         V primeru pošiljanja izdelkov po pošti se za embalažo šteje material, v katerega so izdelki oviti, na primer folija, papir. Kuverte in škatle/paketi, v katere se položi izdelek, pa niso embalaža.

Plastične nosilne vrečke od 1. 1. 2019 dalje ne smejo biti brezplačne

Novela Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo in Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi nastajanja odpadne embalaže določata nove obveznosti glede plastičnih nosilnih vrečk, danih na trg Republike Slovenije.

Pomembno je določilo Uredbe, ki določa, da mora distributer od 1. 1. 2019 zagotoviti, da plastične nosilne vrečke na prodajnem mestu blaga ali izdelkov potrošnikom niso na voljo brezplačno. Izjema so le zelo lahko plastične vrečke, ki so namenjene le za primarno embalažo živil, ki niso predpakirana, kar pa mora biti ustrezno označeno na mestu prodaje.

V kolikor uporabljate plastične nosilne vrečke, morate prodajno mesto ali mesto ponudbe plastičnih nosilnih vrečk ustrezno opremiti s cenami vrečk.

Razlaga pojmov:

– plastične nosilne vrečke so nosilne vrečke iz plastike, z ročaji ali brez, ki so na voljo potrošnikom na prodajnem mestu blaga ali izdelkov;

– lahko plastične nosilne vrečke (LPNV) so plastične nosilne vrečke z debelino stene manj kot 50 mikronov;

– zelo lahko plastične nosilne vrečke (ZLPNV) so plastične nosilne vrečke z debelino stene manj kot 15 mikronov, ki so potrebne iz higienskih razlogov ali namenjene za primarno embalažo živil, ki niso predpakirana, če to prispeva k temu, da se zavrže manj hrane.

Uporaba zelo lahkih plastičnih nosilnih vrečk (manj kot 15 mikronov)
Že od 1. januarja 2018 morajo distributerji, ki potrošnikom ponujajo zelo lahke plastične nosilne vrečke, voditi lastno evidenco o številu zelo lahkih plastičnih nosilnih vrečk, ki so namenjene za embalažo živil, ki niso predpakirana, potrošnikom pa jih bodo prodajali kot nosilne vrečke za neživilske proizvode ali živila, ki niso predpakirana. To so zelo lahko plastične vrečke, ki imajo oznako:

Če vrečke z navedeno oznako proda kupcem na prodajnem mestu kot nosilno vrečko za izdelke, kot na primer steklenice, baterije, nogavice, pakirana živila v škatlah, zamrznjena živila, igrače, čistila, to pomeni, da je moralo podjetje voditi evidenco že v letu 2018, o tem pa mora poročati do 31. marca letos. Še vedno pa se te vrečke lahko uporabljajo brez obveznosti za sadje, zelenjavo in meso, ki ni embalirano.

Podjetjem in trgovcem predlagamo, da so pozorni, kakšne vrečke uporabljajo. Če ne želijo dodatnih obveznosti, naj pri tem ne uporabljajo vrečk z omenjeno oznako in naj raje uporabijo druge plastične nosilne vrečke, ki morajo biti po 1. januarju 2019 plačljive. Za vse ostale plastične nosilne vrečke kupljene pri slovenskem dobavitelju ni obveznosti.

Dobava oziroma nakup plastičnih nosilnih vrečk iz tujine

Če podjetje kupuje plastične nosilne vrečke v tujini, je moralo izpolnjevati določene obveznosti že v letu 2018, ne glede na količino plastičnih nosilnih vrečk. Proizvajalci plastičnih nosilnih vrečk in pridobitelji so od 1. januarja 2018 zavezani k vodenju evidence, poročanju in plačevanju okoljske dajatve FURS, ki se na podlagi vzpostavljene evidence sestavi za vsako trimesečno obdobje. Vključiti se morajo tudi v družbo za ravnanje z odpadno embalažo (DROE).